Kraljica miru Kurešček

Oče Franc Špelič (24. sept. 1927–10. aprila 2012) je na začetno stran prvega izmed svojih dveh zvezkov zapiskov napisal: „To, kar sem, sem po milosti Božji.“ Njegovi zapiski niso drugega kakor kronika Božje ljubezni, ki se ji je sam predajal ter jo posredoval vsem, ki smo se mu približali, in vsem, za katere se je kot duhovnik počutil odgovornega.

„Slava večnemu Bogu, da hoče uporabljati v svojo slavo tudi tako orodje, kot sem jaz. To zmore samo Ljubezen, in On sam je Ljubezen. Hvala in slava Mu,“ je zapisal in potem opisal svoje doživetje na seminarju za evangelizacijo od 3. julija do 6. julija 1986. Še tisto leto so se začela tudi večletna „videnja in slišanja“, ko mu je Gospod dajal naročila zanj in za druge ter ga vzgajal za prejemnika Marijinih sporočil s Kureščka.

V tem prispevku se posvetimo le enemu vprašanju: Kakšna je bila Francetova duhovna drža, da je lahko Božja milost v njem tako učinkovito delovala?

Kronološko bom iz 1. zvezka navedel nekaj opisov, ki nam bodo omogočili, da bomo vsaj zaslutili odgovor na zastavljeno vprašanje.

Nedelja, 31. 8. 1986, „v cerkvi Boh. Bistrica, kleče pred Najsvetejšim v tabernaklju“ (I zv./12). Dne 4. 9. 1986 je v zamaknjenju gledal ljudi: „Prihajali so ljudje posamič v pisarno. Na mizi je bil križ. Sede sem poslušal nesrečnike, nesrečnice. Ko so oni končali s pripovedovanjem, sem pokleknil in molil, naj On spregovori tej osebi po meni. Po tej molitvi sem spregovoril“ (I zv./18–19). Dne 13. 10. 1986: „Zvečer na dan Fatimske Matere Božje v molitveni zamaknjenosti. Okoli mene je bilo veliko somolivcev. Kleče sem molil in močno čutil delovanje Svetega Duha …“ (I zv./25). Dne 3. 12. 1986: „To sporočilo se je ponovilo zvečer, med klečanjem pri večerni molitvi“ (I zv./31). Dne 24. 12. 1986: „V župnijski cerkvi Dovje bil sam uro pred sv. mašo“ (I zv./34). „Dne 30. 12. 1986 v farni kapeli pred tabernakljem kleče. Bil sem sam“ (I zv./36).

Dne 1. 1. 1987: „Zvečer sva s Sido molila za Dunjino zdravje in tudi za duhovno in telesno zdravje. Po skupni molitvi sem še nekaj časa ostal kleče v tihi molitvi“ (I zv./39). „Dne 2. 10, tj. petek, 1987 zvečer sem molil v kapeli (v župnišču v Boh. Bistrici) pred Najsvetejšim /…/ Kaki dve uri sem bil na kolenih pred Gospodom, ko sem začutil na prsih (malo v levo od grodnice v višini prsne bradavice) pekočo bolečino. Vso noč sem prečul v molitvi. Bil sem neskončno in nepopisno srečen. Zjutraj sem pogledal pekoče mesto na prsih. Videl sem 4–5 cm dolgo rano, široko pribl. 8 mm. Bila je rahlo krvaveča“ (I zv./52–53). Dne 23. 10. 1987: „Zvečer sem bil v svoji sobi (doma) na kolenih pred svojim malim sobnim oltarčkom, kjer čestokrat darujem po Mariji Bogu vse, kar imam: svojo slabost, veselje, žalost, breme … Na tem mestu sem prejel od našega Gospoda obilo blagoslovov, tolažbe in moči“ (I zv./53). Dne 25. 10. 1987: „Pred svojim sobnim oltarčkom v molitvi na kolenih“ (I zv./55).

Dne 16. 11. 1987: „V petek zvečer ob 19. uri smo v župnijski kapeli v Boh. Bistrici izpostavili sv. Rešnje Telo za češčenje, ki je trajalo vso noč in čez dan v soboto do 15. ure. Hvala Bogu, častilcev in molivcev je bilo dovolj do 1. ure (v soboto). Od 1. ure ponoči pa do 5.30 sem bil na kolenih pred Najsvetejšim sam“ (I zv./57–58). Dne 13. 2. 1988: „Zvečer, kleče v sobi, med molitvijo …“ (I zv./71).

Iz teh navedkov iz Špeličevih osebnih zapiskov lahko razberemo tri dejstva, ki govorijo notranji molitveni drži o. Franca:

–      Izredno veliko je molil tako v skupnosti kakor sam.

–      Njegova molitev je bila ponižna, velikokrat je bil na kolenih – tako v svoji sobi kakor v cerkvi.

–    Svoje molitve je opravljal, če je bilo le mogoče, pred Najsvetejšim; včasih neprekinjeno tudi več ur.

Dne 10. aprila se bomo o. Franca Špeliča še posebej spominjali, kajti tisti dan bo obletnica njegove smrti leta 2012. Gospodu se bomo zahvaljevali za njegovo zvesto služenje in v srcu premišljevali, kako bi lahko tudi sami z vsem žarom svoje duše prevzeli to njegovo trojno molitveno držo. Naj nam pa o. Franc v nebesih izprosi milost, da o tem ne bomo le premišljevali, ampak to na priprošnjo Marije Kraljice miru predvsem izvrševali vse dni svojega molitvenega življenja – pri sv. maši, rožnem vencu, adoraciji ...

Da je o. Franc Špelič v nebesih, namreč ni nobenega dvoma za njegovega prijatelja o. Jamesa Manjackala, kakor je ta jeseni 2015 zagotovil prevajalki svoje knjige Nataši Ajtnik „Videl sem večnost“. Rekel je, da se je v času svojih mističnih sprehodov po nebesih v svoje veselje srečal tudi z o. Francem. Pogovarjala sta se in je od njega dobil nekaj nasvetov. O tem njunem srečanju bo čez čas kaj več napisala prevajalka.

Ob koncu le še ena misel: Oče Franc Špelič je živel za to, da je v predanosti Božji volji oznanjal in uresničeval sporočila Marije Kraljice miru s Kureščka. Svojo ljubezen in hvaležnost mu lahko izkažemo predvsem s tem, da kot romarji h Kraljici miru tudi sami živimo za ta sporočila in iz njih.

St. M. M.

Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja, ker je Gospod res vstal, aleluja!

Vsem častilcem Device Marije voščimo blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike. Naj vstali Gospod obilo blagoslavlja vas in vašo družino.

Center Kraljice miru Kurešček