Kraljica miru Kurešček

Vsem obiskovalcem spletne strani Centra Kraljice miru Kurešček, bralcem Glasnika, prijateljem in dobrotnikom svetišča Kraljice miru na Kureščku doma in po svetu, še posebno bolnim in kakorkoli preizkušenim, voščimo  blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike.

Sodelavci Centra Kraljice miru Kurešček

Ob drugi obletnici njegove smrti:

Z o. Špeličem na kolenih pred Bogom in Kraljico miru

V naših slovenskih cerkvah morda že sto let odmeva Foersterjeva pesem „Pred Bogom pokleknimo, povzdignimo srce …“, pri sv. maši se sliši tudi pesem „Verni kristjani, pokleknimo zdaj, že se odpira nam blaženi raj.“ Očetu Špeliču, ki je rad prepeval in rad poslušal dobro pesem, je bila znana tudi pesem „Pred tabo na kolenih, o Bog, te molimo …“

Toda oče Špelič je to, o čemer prepeval, tudi uresničeval pri svoji molitvi. Ob drugi obletnici smrti, ki ga je obiskala 10. aprila 2012 ter ga odpeljala v večnost, se kratko posvetimo tej njegovi in sploh krščanski molitveni drži: klečanju pri molitvi.

Kolikor sem smel poznati o. Špeliča, lahko rečem, da je molil s celim svojim telesom, tudi s koleni. Rad je klečal pred Najsvetejšim, pred Njim je pobožno in zbrano pokleknil. Ko mu je proti koncu njegovega življenja vse bolj nagajalo zdravje, se je zbranim vernikom vedno znova opravičil, češ da zaradi bolezni ne more stati, kaj šele klečati.

V Centru Kraljice miru pripravljamo ponatis njegove knjige „Vrnil se bom k Očetu“, ki nam govori tudi o načinu njegove molitve. V tej knjigi je oče Špelič opisal dragoceno duhovno izkušnjo iz svojega otroštva, ko mu je bilo šele deset let in je mama drugič zbolela za rakom: „Preden je odšla v Novo mesto na drugo operacijo, mi je tudi rekla, naj pokleknem. Pokleknil sem. Ona pa je stoje stegnila obe roki nad mene kot duhovnik, kadar blagoslavlja, in molila: ,Sveti Baraga, verujem, da si svetnik. Jaz bom morala umreti in zapustiti tega otroka. Tebi ga izročam. Naj bo njegovo življenje v tvojih rokah.ʻ Pokleknila je še sama in zmolila sva nekaj očenašev in zdravamarij. Operiral jo je dr. Lavrič v novomeški bolnišnici in očetu po operaciji povedal, kako malo je verjetno, da bo ostala živa. Ko se je oče s to vestjo vrnil domov, mi je jokaje rekel, naj pokleknem. To je storil tudi on. Oba sva jokala in molila za mamino zdravje.“

Po burnih vojnih in povojnih letih je Franca Špeliča leta 1954 pri Ermančkovih v Begunjah na Gorenjskem pričakala posebna Božja milost: ob pogledu na tam shranjeno Sveto pismo se je začelo njegovo vračanje k Bogu.

Spoštovani!

Radio Ognjišče in frančiškani z Brezij, varuhi milostne podobe Marije Pomagaj, smo se odločili, da povabimo k poglobljenemu praznovanju Rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra, in s tem spodbudimo k pomnoženi molitvi rožnega venca. K temu kliče stanje duha v Cerkvi in državi; kličejo prej slabe kot dobre razmere, ki prinašajo socialne težave in še večjo duhovno bedo. K poglobljeni molitvi, ne le osebni, ampak tudi občestveni, alarmantno kliče podatek, da veljamo Slovenci za narod, ki najmanj moli v Evropi.

Sveti pater Pij je imenoval rožni venec »orožje za obrambo in rešitev, ki nam ga je podarila Marija, da ga uporabimo proti zvijačam peklenskega sovražnika«. Vsem, ki so patru Piju bili blizu, je razlagal: »Če sta Brezmadežna v Lurdu in še bolj brezmadežno Srce v Fatimi vztrajno priporočala molitev rožnega venca, ali morda to ne pomeni, da ima ta molitev izjemno vrednost za nas in za naše čase?«

Zato bomo v ponedeljek, 7. oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje, ves dan radijski program posvetili k spodbudi, da se molitev rožnega venca ponovno vzljubi in zasidra med nami. Zvečer ob 19.00 pa bomo v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah obhajali sveto mašo in po njej pred milostno podobo Marije pomagaj z rožnim vencem, ki ga je podaril blaženi papež Janez Pavel II. zmolili vse štiri dele rožnega venca in na koncu še zapeli litanije Matere Božje. Bogoslužje in molitev na Brezjah bomo neposredno prenašali v našem programu od 19.00 do 22.ure ali kakšno minuto čez.

Ali ni bil dar blaženega papeža Janeza Pavla II. Mariji Pomagaj (17. maja 1996) preroško znamenje, s katerim nam je blaženi papež pokazal, kje in kako bomo našli pravi izhod iz kriz in stisk?

Če še ne verjamemo, moramo začeti verjeti, da nas lahko samo molitev reši iz zmešanih in čudnih situacij, ki jih gledamo, doživljamo in ki jih bridko čutimo na lastni koži in v duši. Nedvomno drži, da ne samo molitev, ampak tudi delo. Vendar do zdaj je bilo samo delo, delo in delo, molitve pa bore malo. Če nam je všeč ali ni je potrebno priznati, da se premalo prosi za božji blagoslov, da bi lahko delo imelo pravi uspeh, z njim pa notranje zadovoljstvo.

Gotovo smo že vsi slišali, kaj je nadškof Šuštar rekel o Medjugorju: Če bi se toliko molilo v Ljubljani kot se moli tam, bi bili tudi mi deležni čudežev.

Zadnja kitica pesmi, ki jo pojemo v času rožnovenske pobožnosti, se glasi: Moli, moli rožni venec ljubljeni slovenski krov! Zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Prav te besede bodo moto za obhajanje praznika Rožnovenske Matere Božje v ponedeljek, 7. oktobra in za spodbudo k poživitvi molitve rožnega venca za rešitev mnogih vprašanj, stisk in problemov, s katerimi se soočajo narod, država in Cerkev.

Naj nam Sveti Duh s svojimi navdihi pomaga k spoznanju znamenj časa in k spoznanju, kaj nam je treba storiti – zdaj in takoj! K temu nas spodbuja tudi blaženi škof Slomšek: „Tožiti nad slabimi časi ljudje dobro znajo. Pa vse tožbe so prazne, dokler roke križem držimo, hudobi pa dopustimo rasti med nami“.

Prepričani smo, da nas bo Marija Pomagaj vesela, ko bomo 7. oktobra prišli k njej. Čaka nas, da sliši naš krik prošnje in da bo našo molitev posredovala svojemu Sinu. Spomnimo se, da je 22. septembra minilo 150 let od prvega čudeža na Brezjah. Molitev dela čudeže! Na to nas opozarja tudi papež Frančišek, ki nas vabi in spodbuja k srčni molitvi, ki „je molitev, ki se bojuje, da bi dosegla čudež“. In papež še dodaja: „verjeti           moramo, da molitev dela čudeže“.

Saj ni res pa je: 75 % poljskih katoličanov vsak dan moli rožni venec!

Na vse skupaj in vsakega posebej se obračamo s prošnjo, da to informacijo posredujete naprej, še posebej župnijskim in drugim občestvom. Vas, ki berete, in vse, ki jim boste to povedali, srčno vabimo 7. oktobra zvečer na Brezje: ob 19.00 bo sveta maša in po njej molitev vseh štirih delov rožnega venca. In vabimo vas k spremljanju našega programa 7. oktobra od jutra do večera, še posebej pa med 19. in 22.uro, ko bo z Brezij neposredni prenos.

Duhovno dogajanje 7. oktobra ne bo ničesar novega, še manj, da bi obremenjevali z nekim novim dogodkom. Je le oživitev tistega, kar bi moralo biti pravilo, pa je izjema, kar bi moralo biti več, a je manj, kar bi moralo goreti, pa le tli.

Hvala, ker ste prebrali pismo do konca in hvala vnaprej, če boste pripravljeni posredovati informacijo in vabilo naprej.

Pozdrav v Gospodu!

Msgr. Franc Trstenjak                                              p. dr. Robert Bahčič

gl. in odg. urednik RO                                             gvardijan in rektor bazilike

Ljubljana-Brezje, 24. september 2013

Danes, v nedeljo 11.8.2013 praznujemo štirideset let, od kar se je božja služabnica Cvetana Priol rodila za nebesa. Za Cvetano poteka škofijski postopek  za beatifikacijo v mariborski nadškofiji.

Cvetana Priol se je rodila 19.2.1922 v globoko verni družini v Mariboru. Oče Josip je bil direktor Inštituta sadjarske šole v Mariboru, mati Amalija Milena, roj. Ribarič. Cvetana je bila prva od treh hčera.

Po klasični gimnaziji in maturi leta 1941 je Cvetana nadalejvala študij galsbe na glasbeni akademiji v avstrijskem Gradcu in Ljubljani.

Med drugo svetovno vojno so Nemci Prilovo družino preselili v avstrijski Gradec. Leta 1944 je Cvetana morala oditi na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenbergu v Avstriji, kjer je veliko trpela in zbolelal za različnimi boleznimi, ki so jo spremljale do konca življenja.

Po drugi svetovni vojni se je Priolova družina vrnila v Maribor in Cvetana je začela poučevati glasbo. Njen duhovni voditelj p. Jakob Laura DJ, piše med drugim, da je Cvetana svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela spomladi leta 1939 v mariborski stolnci v Križevi kapeli, ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. Bog je to njeno pobudo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih, ki je trajal vse do njene smrti. Cvetana je želela iti v misjone, kar pe seveda nikoli ni mogla uresničiti zaradi bočezni. Tako je po Božji previdnosti postala misjonarka iz bolniške postelje.

Po prestani hudi bolezni, ko je celih šest mesecev morala ležati nepremično vklenjena v mavec, je leta 1965 postala učiteljica glasbe na državni glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala vse do svoje upokojitve leta 1969.Umrla je v sluhu svetosti 11.avgusta 1973 v Mariboru in je pokopana na mariborskem pokopališču. V zadnjih dneh pred svojo smtjo je še posebej prosila za molitev k škofu Antonu Martinu Slomšku.

Cvetanin duhovni dnevnik skupaj z njenimi proznimi in pesniškimi deli ter pričevanji tistih, ki so jo poznali in so ji bili blizu, je leta 2004 izšel pri Slomškovi založbi v Mariboru pod naslovom »Cvetana Priol na poti svetosti«.

V svojem zadnjem vpisu v dnevnik je Cvetana pet let pred smrtjo dne 14.8.1968 zapisala:»Bila sem pri zdravniku za ušesne bolezni. Vse kaže, da imam od streptomicina okvarjeno ravnotežje in sluh. V torek bom izvedela koliko. Ali niso okvare tako velike, da se bom morala posloviti od svoje šole? Jezus, z veseljem ti darujem to negotovost! Vso svojo šolo. Glavno, da sem in ostanem tvoj otrok, vse drugo ni važno. Ti me vodiš korak za korakom tako, da je v tvojo večjo čast. Ti vidiš vso mojo bodočnost in meni je dovolj, da smem počivati kot otrok v tvojem naročju.
Kako se veselim, ko te bom prvič v življenju zagledala v vsej lepoti in dobroti in svetosti! Toliko let živim v tebi in ti v meni, koliko nežnosti mi daješ čutiti, čeprav te ne vidim! Toda saj te gledam v veri prikritega v Cerkvi. Kakšno veselje, ko se nekoč dvigne zastor z naših oči in se zagledamo v vsej resničnosti, polni Božje milosti in svetosti!

Mati, kako ti bom tedaj planila v objem in moje sreče ne bo konca! Tedaj mi bo vse jasno.«

MOLITEV ZA BEATIFIKACIJO BOŽJE SLUŽABNICE SVETANE PRIOL
Vsemogočni Bog, Oče luči, od tebe prihaja vsak dober dar; hvala ti za Božjo služabnico Cvetano, ki je svoje življenje darovala za Cerkev in je tudi v bolezni in trpljenju zvesto služila tvojemu klicu. Podeli ji čast oltarja, da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ in v upanju na vstajenje gradili tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. Oče naš... Zdrava Marija... Slava Očetu...

Uslišanja sporočiti na Škofijski ordinariat Maribor, Slomškov trg 19, 2000 Maribor.

Cvetano sem osebno poznal, še več, Bog mi je naklonil milost, da je bila tudi moja krstna botra. Tako kot vse druge stvari v svojem življenju, je tudi botrstvo vzela neskončno resno. Ponavadi je svoje pisma, ki mi jih je napisala kar lepo število, zaključila z besedami »vedno zate moli tvoja botrca Cvetana«. Bog daj, da bi vsi botri dnevno molili za vse svoje krščence in birmance po Cvetaninem zgledu.

Cvetana je upodoblejan v zunaji kapeli na Kureščku kot dekle, ki prinaša polno naročje cvetja.

Pripravil: Jože Senegačnik