INTERVJUJI

Intervju

Škof Hnilica pri Kraljici miru na Kureščku in pri o. Francetu Špeliču

Kraljica miru na Kureščku vabi k sebi vse ljudi dobre volje. Njen klic je že prepoznalo in mu sledilo tudi veliko romarjev iz Avstrije in iz Nemčije. Peter Koros iz Nemčiji je pri Kraljici miru reden gost. Letos 24. septembra 1998, prav na rojstni dan o. Franceta Špeliča, je spet pripeljal avtobus romarjev, tokrat s tremi duhovniki. Istega dne pa se jim je na povabilo Petra Korosa pridružil še jezuitski škof Pavel Marija Hnilica iz Rima. Tega dne zvečer so se nemški duhovniki in škof s somaševanjem pridružili o. Francetu, s čudovitim petjem pa sta prav na ta večer prvič nastopila skupaj oba zaloška cerkvena pevska zbora.

Naslednjega dne, 25. septembra, je škof Hnilica, osebni papežev prijatelj, poromal s to skupino nemških romarjev h Kraljici miru na Kurešček, kjer jih je pozdravil in sprejel rektor svetišča g. Anton Košir. Pri sv. maši so se na podlagi razmišljanja o Marijinem sporočilu iz Fatime posebej spomnili sv. očeta Janeza Pavla II., ki zaradi upornosti mnogih škofov in duhovnikov veliko trpi. O sv. očetu je gospod škof ognjevito govoril tudi zvečer v Zalogu, kjer je vodil somaševanje; pri tej maši je bilo zbranih še več vernikov, saj se je slovenskim in nemškim pridružil še drugi avtobus romarjev iz Nemčije. Že v svoji mladosti je Pavel Marija Hnilica - “škof iz molčeče Cerkve, kateri je papežu blizu” (René Laurentin, v knjigi o Vassuli Ryden: “Wenn Gott Zeichen gibt”, str. 88) - odkril, da peklenska vrata ne bodo premagala Cerkve le, če bomo verniki, zlasti še škofje in duhovniki, povezani s Petrom - Skalo. V fatimskem sporočilu je našel za to prepričanje mogočno potrditev.

Na koncu sv. maše so zaloški otroci uglednemu gostu iz Rima podarili slovenski šopek, ki pa ga je škof - kakor so v Zalogu izvedeli nekaj dni kasneje - poslal naravnost sv. očetu Janezu Pavlu II..

S svojim romanjem in spodbudnimi besedami nas škof Hnilica potrjuje v naši otroški vdanosti Materi Mariji ter v naši prisrčni povezanosti s sv. očetom Janezom Pavlom II., ki je nastala med njegovim nepozabnim pastoralnim obiskom v Sloveniji.

St. M. M.

Življenjski smisel papeža Janeza Pavla II.: Ves sem Tvoj, Marija!

(Nekaj misli, ki jih je g. škof izrekel pri sv. maši 24. in 25. septembra 1998 na obisku v Sloveniji)

Rad bi vas jaz povabil k molitvi za sv. očeta. Lansko leto je sv. oče na Poljskem pred 700.000 verniki prosil za tole: Molite zame, pomagajte mi, da se uresniči Božji načrt, da bom lahko peljal Cerkev preko leta 2000. Toda jaz sem že star in slaboten. Molite zame, pomagajte mi, da ta Božji načrt, da vodim Cerkev dalje, izpolnim z Marijino pomočjo. - Verniki so vzklikali: Pomagali bomo! Pomagali bomo! - Sveti oče si je obrisal solze, potem pa rekel: Toda za to morate moliti na kolenih! - Vsi so pokleknili ter molili.

Tudi nas sv. oče prosi za molitev. Molimo, da bi mu Bog podelil moči in zdravja za uresničitev tega načrta. Živimo v Marijinem obdobju, ki so ga napovedali že nekateri svetniki. Bog nam je dal znamenja, kakor so Lurd, Fatima, Medjugorje … Vsa Marijina prikazovanja potrjujejo, kako Bog hoče, da bi živeli v Marijinem Srcu. Največje Božje znamenje in njegovo največje sporočilo pa je ta sv. oče. Kaj pomeni pripadati popolnoma Mariji? O se bomo o tem pogovarjali v teh dneh na tem romanju, ko bomo molili za sv. očeta. Hvaljen Jezus Kristus!

Lahko rečemo, da se sporočila Matere Božje med seboj dopolnjujejo, da gre za eno in isto Mater Marijo. In k čému nas kliče Mati Božja? Namen vseh Marijinih prikazovanj lahko strnemo v en sam stavek, v stavek, ki ga je izrekla Marija v Kani Galilejski: “Storite vse, kar vam poreče!” Kdo? Kristus! To ponavlja Marija tudi danes pri vsakem prikazovanju: “Storite vse, kar vam poreče!” V Kani Galilejski je Odrešenik - ne da bi šel v kuhinjo ali v klet - vedel bolje od Marije, da nimajo več vina. Kljub temu pa se je hotel poslužiti Marije, hotel je pokazati na njeno materinsko vlogo.

Ko je bila Mati Božja Marija malo zaskrbljena zaradi pomanjkanja vina, to ni bilo nič posebnega, nič slabega - bi pač pili malo manj vina. Toda koliko bolj je zaskrbljena danes, ko manjka veliko več ko nekoliko vina! Danes primanjkuje vere, ponižnosti, ljubezni. Zato nas ne neha opominjati: Delaj to, napravi to! To je Marijina glavna naloga predvsem danes, ko je svet tako daleč od Boga! Marija se zato prikazuje v veliko krajih, da kot mati svari otroke pred zlim.

Največja naloga, ki jo je Bog dal Mariji danes, pa je spreobrnjenje Rusije.

Nekoč - ko je že imel težave z nogo - sem bil pri sv. očetu na zajtrku. Ves čas sva govorila o Rusiji in o Fatimi. Ko sem ga spremljal do dvigala, je poltiho petkrat ponovil Marijine besede iz Fatime: “Na koncu bo moje Brezmadežno Srce slavilo zmago! Rusija se bo spreobrnila!” To vključimo v današnjo sv. mašo: da bi se Rusija spreobrnila, kakor je bilo napovedano v fatimskem sporočilu.

Pred kakim letom dni so italijanski časopisi pisali, da bi sv. oče strastno rad potoval v Rusijo. Papež je dejal: “Res je. Rad bi šel tja. Toda ta pot ne bo zmagoslavna pot papeža, ampak zmagoslavna pot Marijinega Srca.” Pri današnji sv. maši izročimo Bogu to željo, da bi to zmagoslavje prišlo kmalu: da bi sv. oče mogel kmalu potovati v Rusijo.

Pred kratkim - pred dvema, tremi tedni - sem bil v Moskvi. Dne 8. septembra 1998 smo v naši hiši “Domus Mariae” namreč začeli z večnim čaščenjem Najsvetejšega. Ob tej priložnosti sem dejal: “Ko sem še včeraj gledal v Rimu televizijo, so na njej poročali: Oči z vsega sveta gledajo danes s tesnobo in zaskrbljenostjo v Moskvo. - Šlo je za spor med ruskim predsednikom Jelcinom in tamkajšnjim kumunističnim voditeljem Džuganovom. Svet se je bal, kaj bi se lahko iz tega spora izcimilo. - Danes pa bi lahko poročali: Oči vseh angelov in svetnikov gledajo danes na Moskvo z veseljem, kajti Moskva je našla rešitev za vse probleme; našla je direktno zvezo z nebesi, z Bogom.”

Zanimivo je bilo, da se je v Moskvi ravno ta dan končalo tudi zasedanje tajnikov evropskih škofovskih konferenc. Po besedah moskovskega nadškofa so škofje in 20 tajnikov teh škofovskih konferenc obljubili, da bodo v molitvi združeni s čaščenjem Najsvetejšega v Moskvi, za zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca.

Povabim tudi vas - predvsem vas Slovence, ki ste Materi Božji tako blizu - da bi za spreobrnjenje Rusije in za to Marijino zmago res molili in darovali Bogu svoje žrtve.

Nekoč sem v Rimu v baziliki Marije Snežne - kjer je bil tedaj kip fatimske Marije - govoril o spreobrnjenju Rusije. Ko sem zapuščal cerkev, sem zadaj v kotu zagledal neko gospo na invalidskem vozičku. Nagovoril sem jo ter jo vprašal: “Kako dolgo ste že nepokretni?” “Šestintrideset let že imam multiplo sklerozo,” mi je dejala. “Ali ne bi svoje bolezni darovali za spreobrnjenje sovjetskega komunističnega voditelja Brežnjeva?” sem jo vprašal. Pomolčala je, potem pa rekla: “Za vsakogar, za tega razbojnika pa ne!” Malo sem počakal, potem pa sem ji odgovoril: “To je dober odgovor, a le zame. A če bi vas za to prosila Mati Božja - kaj bi odgovorili tedaj?” Molčala je, potem pa je rekla: “Oče škof, Materi Božji pa ne morem reči ne. Pripravljena sem!” Mati Božja pričakuje tudi od nas, da vsako trpljenje, vsak križ darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Vprašanje je le, ali bomo vedno rekli: Da!

Marijino Srce bo s spreobrnjenjem Rusije slavilo zmagoslavje - brez nas ali pa nami! Boljše pa je za nas, če bomo zraven. Samo od nas je odvisno, ali smo pripravljeni moliti in Bogu darovati svoje žrtve za to veliko Božjo zmago po Mariji. Hvaljen Jezus Kristus!

Pogovor s slovaškim škofom iz Rima

Moč Cerkve je v edinosti s Petrom - s papežem!

Škof Pavel Marija Hnilica se je 25. septembra 1998 - med svojim dvodnevnim romanjem h Kraljici miru na Kurešček in svojim obiskom pri o. Špeliču v Zalogu - rad odzval na povabilo, da odgovori na nekaj vprašanj, ki bodo gotovo zanimali naše bralce. “Oče škof” - tako ga kličejo njegovi sodelavci - živi v Rimu, kjer je predsednik cerkvenega gibanja papeškega prava „Pro Deo et Fratribus-Družina Marije Soodrešiteljice“. Ta misijonska skupnost ima na Vzhodu, npr. na Slovaškem in v Sibiriji, mnogo postojank z mladimi misijonarji. Ves svoj apostolat gradijo na posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Spoštovani gospod škof Hnilica, prosim Vas, da se kratko predstavite našim bralcem.

Rojen sem na Slovaškem. Sem jezuit in skupaj z drugimi redovniki sem bil zaprt v zbirnem taborišču; tam nas je bilo 700 redovnikov. V času preganjanja sem bil skrivaj posvečen v duhovnika.

Zakaj so nas komunisti zaprli? Zaradi zvestobe do sv. očeta! Takrat je divjal odprt boj proti sv. očetu. Potem ko smo bili že nekaj tednov zaprti, so nam politični komisarji rekli: “Takoj ste lahko prosti in lahko greste domov, če namesto papeža v Rimu priznate za svojega poglavarja moskovskega patriarha.” Moskovski patriarh seveda ni imel s to zahtevo nobene zveze. Jaz sem bil takrat semeniščnik. Hvala Bogu so bili z nami v taborišču tudi naši profesorji. Poglobljeno smo študirali o papeževem prvenstvu pred drugimi škofi. Rekli smo si: “Satan je danes spoznal bolj kot kadarkoli prej, kdo je njegov največji, najbolj nevaren sovražnik. To je Peter, proti kateremu satan nima nobene možnosti. Kristus je rekel Petru: Na tebi bom sezidal svojo Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. Zaradi tega nas hoče satan ločiti od Petra. Če smo od njega ločeni, smo igrača v njegovih rokah.” Premišljevanje o tem nam je odprlo oči. Premišljevali smo o vsem, kar je Kristus povedal Petru. Meditirali smo tudi o Kristusovih besedah Petru pri zadnji večerji: “Simon, Simon! Glej, satan je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico” (Lk 22, 21). Jezus je dopustil, da nas preganjajo, obrekujejo ... Toda Petru je Jezus obljubil: “Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.” Obljubil mu je, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. Premagala bi jo, če bi pokvarila pravo vero. Toda Petru je naročil: “Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.” Petrovi bratje so bili škofje. Mi vsi, ki so nas zaprli, smo dobili moč prav iz naše zvestobe papežu - Petrovemu nasledniku, za katerega velja ta obljuba -, četudi je bil ta tisoč kilometrov proč od nas. Spoznali smo, da le Peter lahko okrepi Cerkev; da Cerkev dobi moč le iz zvestobe do Petra. Če se verniki obrnejo proč od Petra, jih Kristus ne more okrepiti, kajti le Petra je izbral za krepitev Cerkve.

Ko gledam, kako danes v Cerkvi sami pišejo proti papežu, mu odrekajo pokorščino, ugotavljam, da gre za isti boj luciferja, kot so ga bojevali pri nas na Slovaškem sovražniki Cerkve. Satan nastopa proti bistvenemu v Cerkvi: proti zvestobi Petru. Zvestoba Kristusu je mogoča le z zvestobo Petru. Zdaj živim v Rimu in opazujem, kako zelo ljudje znotraj Cerkve očitno ali prikrito napadajo papeža. Gre za isti boj, ki ga vodi satan, a ta boj je veliko usodnejši. Moč Cerkve je v edinosti s Petrom - s papežem!

V duhovnika sem bil posvečen skrivaj in le tri mesece kasneje prav tako skrivaj tudi v škofa.

Le tri mesece po duhovniškem posvečenju???

Da, vendar ne zaradi svojih zaslug, ampak zaradi nuje. Sem jezuit. Ko sem prišel iz taborišča, sem iskal možnost, kako bi dobil duhovniško posvečenje. To pa nikakor ni bilo lahko, kajti vsi škofje so bili zaprti. Le en škof je ostal v svoji škofiji (Robert Pobožny; up. ured.), a tudi on je bil zastražen. Od časa do časa pa so mu dovolili oditi v bolnišnico. Z zdravnikom smo se dogovorili, da je škof prav zaradi mene takrat prišel v bolnišnico. Spremljalo ga je troje “angelov varuhov” - policistov. Zdravnik je staremu, bolnemu škofu dejal: “Danes vas moramo pregledati na oddelku za nalezljive bolezni, na oddelku za jetiko!” Policisti mu tja niso upali slediti, ampak so ostali zunaj. Jaz pa sem notri že čakal na škofa, in sem se od njega takoj “nalezel duhovništva; posvetil me je v duhovnika. Tega dne je bil ravno praznik nadangela Mihaela, 29. september 1950. Nadangelu Mihaelu sem rekel: “Ti si vse to organiziral! Še pol ure pred posvečenjem nisem vedel, ali se bo posrečilo ali ne. Ti pa si hotel postati zavetnik mojega duhovništva.” V svoj škofovski grb sem zato zapisal njegove besede “Mihael pomeni: Kdo je kakor Bog?”. Ta misel mi je vedno zelo pomagala. Bili smo stalno v nevarnosti, in ko sem se česa lotil, sem si govoril: “Kdo je kakor Bog? Komunistična, Bogu sovražna policija je lahko stotisočkrat močnejša od mene, a pred Bogom je vse brez moči in brez obstoja. Samo če Bog hoče, mi policija lahko kaj naredi, in takrat bo tisto zame najboljše.” Žal dandanes več nimam takšne močne vere. Danes si lahko marsikaj sam uredim, takrat pa smo bili od Boga popolnoma odvisni. On je bil naša edina moč, naše edino varstvo.

V škofa sem bil posvečen takole. Kot jezuit sem hotel obnoviti svoje redovne zaobljube. Šel sem k edinemu jezuitu na svobodi, ki je bil praktično provincial na Slovaškem. Prost pa je bil zato, ker je bil v času aretacije v bolnišnici, zaprli pa so le tiste, ki so jih našli po samostanih. Šel sem torej k njemu, da bi se spovedal ter obnovil svoje zaobljube. Ko sva to opravila, mi je dal pismo ter dejal: “Tu imaš pismo za škofa. Pojdi k njemu in se daj posvetiti v škofa.” Rekel sem mu: “Ne, pater provincial. To se ne sme nikoli zgoditi. Duhovnik sem iz srca rad, ampak škof … Ne čutim se ne pripravljenega in ne primernega za tako veliko odgovornost.” On pa mi je rekel: “Pravkar ste obnovili zaobljubo pokorščine. Zato vam v imenu svete pokorščine ukazujem, da izpolnite moje navodilo.” Potem je pač treba biti pokoren, ali pa nisi redovnik! Ko je v mojih očeh zagledal solze, mi je dejal: “Ne ustrašite se nove odgovornosti. Bog bo z vami. Jutri, ko se boste vrnili kot škof, vam ne bo več treba, da bi me poslušali, danes pa ste k temu še zavezani!”

In v resnici me je bilo strah te naloge. Na vlaku - peljal sem se devet ur - sem molil: “Gospod, če to ni tvoja volja, napravi, da raje ne pridem živ na cilj.” Pred komunisti sem nekako bežal, pred Bogom pa ne moreš bežati.

2. januarja 1951 naj bi bil torej skrivaj posvečen v škofa. Za sv. mašo v nekem skladiščnem prostoru sta goreli le dve sveči. Obred je potekal v latinščini. Začel se je z besedami: “V Jezusovem imenu se bo moralo upogniti vsako koleni v nebesih, na zemlji in pod zemljo.” Te besede so bile kakor strela, ki je udarila proti mojemu strahu. Rekel sem si: “Zakaj bi se bal - saj ne bom vodil tega boja jaz, ampak Kristus, in on je zmagal. Ti moraš ostati v njegovih rokah le ponižno orodje.” Na dan 2. januarja se je prej slavil praznik Jezusovega imena. Vsaka zmaga je možna le v Jezusovem imenu!! V Jezusovem imenu! Jezus je prišel kot zmagovalec, kot naš voditelj. V njegovem imenu lahko dosežemo prav vse! - Žal je liturgična komisija ta praznik odpravila.

Kaj me je pri škofovskem posvečenju zelo prevzelo? Kandidat za škofovstvo mora napraviti več zaobljub. Ena izmed njih je pokorščina - zvestoba sv. očetu. To zaobljubo sem izrekel z vsem srcem - zlasti po izkušnjah iz taborišča, kajti vse tiste ljudi so zaprli zaradi zvestobe do papeža. Ko danes gledam, da celo škofje niso pokorni, ne delujejo v edinosti s sv. očetom, je to zame nekaj najbolj bolečega!

Ko je papež 25. marca 1984 posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ste v srcu nekdanjega sovjetskega imperija, v moskovskem Kremlju, darovali sv. mašo. Kako se Vam je to posrečilo? Kaj ste takrat doživljali?

Ko sem bil v tisti kleti posvečen v škofa, me je presenetilo tudi tole. Na koncu obreda - ko bi mi moral izročiti v upravo kako škofijo ali zaupati kako nalogo - mi je škof dejal: “Tvoja škofija se razteza med Pekingom, Moskvo in Berlinom!” Tega nisem veliko dojel, saj taka škofija ne obstaja! Bolj kot škofijo mi je torej zaupal nalogo.

Vedno znova sem zatem zagledal prst božji, naj se zanimam za Rusijo (čeprav sem se zanjo zanimal že zaradi Marijinega sporočila v Fatimi). Ko sem kot škof živel na Zahodu, sem si prizadeval 30 let, da bi mogel iti v Rusijo - bodisi skrivaj ali uradno. Nikdar se mi ni posrečilo.

Toda ravno na dan posvetitve sem bil v Moskvi. Kako je prišlo do tega, je pravzaprav dolga zgodba. Z m. Terezijo iz Kalkute sem sodeloval več ko 30 let, do njene smrti. Takrat sem bil ravno pri njej v Kalkuti. Mati Terezija je neko svojo sestro poslala na sovjetsko poslaništvo, in to mi je izdalo tranzitno vizo Kalkuta-Moskva-Rim. Na meji so me seveda dolgo zadrževali, ker so nekaj sumili. Moral sem zunaj čakati pri - 15 ¨C, policist pa je šel notri telefonirat. A meni ni bilo mrzlo; takoj sem vzel v roke rožni venec, ki mi ga je dala m. Terezija. Policist se je spet vrnil, a potem šel še enkrat telefonirat. Nazadnje je le prišel ven, mi dal žig, ter rekel: “Pojdi zdaj! Izgini!” Zahvalil sem se Božji Materi.

V civilni obleki sem prišel v Moskvo ravno v dneh, ko je papež posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na sam dan posvetitve (!) so Kremelj odprli za turiste. Tudi jaz sem se jim pridružil. Čuvajko sem vprašal: “Katera cerkev je to?” Rekla mi je: “To je Mihaelova cerkev.” Dejal sem: “Kako lepo! A veš, kdo je bil Mihael?” “Da, vem, vem. Bil je nadangel,” mi je odgovorila. Vprašal sem jo: “A si verna?” “Ja, verna sem.” “Pa veš, kaj pomeni ime Mihael? Pomeni: Kdo je kakor Bog? Danes se proti Bogu odvija velik boj na Zahodu, pa tudi tukaj.” Odgovorila je: “Ja, vem.” Potem sem nadaljeval: “Za nas verne pa je Bog moč, okrepitev. Kdo je tako velik, tako mogočen, tako sočuten kakor Bog? Tudi meni je ime Mihael (kot duhovniku; op. ured.).” Čuvajka je takoj z navdušenjem vzkliknila: “Glejte, to je torej Vaša cerkev. Izvolite!” Še vstopnine ni zahtevala od mene! Bog si res dovoli šale!

Šel sem torej v cerkev, pred oltar nadangela Mihaela. Pred tem sem si kupil sovjetski dnevnik Pravdo, vanj pa sem skril poluradno vatikansko glasilo L´Osservatore Romano s posvetilno molitvijo sv. očeta. Odprl sem torej Pravdo in prebral posvetilno molitev, potem ko sem se v duhu združil s sv. očetom. Zatem sem vprašal oziroma prosil nadangela Mihaela: “Kako moreš vse to prenašati? Hudiča si vendar pregnal iz nebes, zdaj ga moraš tudi iz Rusije.”

Potem sem šel v drugo, patriarhovo cerkev, posvečeno Božji materi. Spet sem šel pred oltar, za menoj pa je bil patriarhov prestol, tako da me ni mogel nihče videti. Združen s sv. očetom sem tam znova izrekel posvetilno molitev. V tej cerkvi sem tudi maševal. Za sv. mašo sem si že prej vse pripravil: v prsnem žepu sem imel spravljeno stekleničko za tablete, a v resnici je bilo v njej pripravljeno mašno vino s kapljico vode, hostije sem imel v najlonski torbici, mašno besedilo v latinskem jeziku v čast Gospodovega oznanjenja Mariji pa sem imel skrito v komunistični Pravdi (Pravda - po slovensko Resnica; op. ured). Mislil sem si: “V njej je danes resnica, ki presega vse druge resnice - oznanjenje Božjega učlovečenja!” Če me je slučajno kdo videl, si je mislil, da berem Pravdo. Ta sv. maša je bila zame od vseh najbolj pretresljiva!

Pri tisti sv. maši sem spoznal: “Današnji dan je - za krstom - za Rusijo največji dan, kajti skupaj s škofi izroča sv. oče Rusijo v Marijino Srce. Marija jo bo osvobodila od satana. Satanova moč nad Rusijo je zdaj zlomljena!” V tistem trenutku se mi je komunizem - ki sem ga zaradi ječe spoznal na lastni koži, pa tudi s študijem - zazdel majhen ko črviček. Videl sem le Božjo in Marijino veličino in ljubezen.

Da sem mogel to doživeti v Moskvi, je bilo delo Božje previdnosti. Imeli so me namreč za največjega sovražnika komunizma.

Omenili ste nadangela Mihaela. Prej se je po sv. maši molila molitev “Sv. nadangel Mihael, brani nas v boju …”, ki jo ponekod v Sloveniji še vedno molijo. Je ta molitev učinkovita?

Prav gotovo. Papežu Pavlu VI. sem pripovedoval, kako smo v taborišču molili eksorcizem proti satanskim močem. In on me je potem vprašal, zakaj ne delamo tudi mi na Zahodu devetdnevnice z eksorcizmom proti satanskim silam, ki so dejavne predvsem v komunizmu. Pozval me je, naj zbiram pobožne ljudi, ki bi bili pripravljeni delati te devetdnevnice. Vprašal sem ga, kako naj bi jo širili.

Odgovoril mi je: “Glede besede eksorcizem bi morali verjetno paziti, kajti dandanes zveni ta beseda tudi marsikateremu kleriku staromodno. Morali pa bi zelo častiti Sv. Duha in moliti k njemu, k Materi Božji in k nadangelu Mihaelu. Molitev Sv. nadangel Mihael, brani nas v boju … molim jaz vsak dan, čeprav jo je liturgična komisija odpravila.” Rekel sem mu: “Sv. oče, vi ste višji od komisij in Vas njihovi sklepi ne vežejo, mi pa moramo biti poslušni.” Sv. oče je rekel: “A to molitev lahko vsakdo mirno moli zasebno; tega mu ne more nihče prepovedati.”

A tudi sedanji sv. oče Janez Pavel II. je nekoč že priporočil to molitev.

Mnogo let ste se intenzivno ukvarjali z Marijinimi sporočili iz Fatime. Tudi na Kureščku ljudje že nekaj mesecev okrog trinajstega v mesecu molijo pri nočnem češčenju za edinost v Cerkvi in za papeža. Greste pogosto k fatimski vidkinji s. Luciji? Kaj pravi ta o sedanjem položaju v Cerkvi in v svetu?

O sedanjem položaju je nisem spraševal, saj ga vsi poznamo.

S s. Lucijo sem prvič govoril, ko je bil v Fatimi papež Pavel VI. Takrat sem prišel kot zadnji izmed škofov na rezervirani prostor, in sicer v zadnjo vrsto. Fatimskega škofa sem vprašal: “Slišal sem, da je tukaj tudi s. Lucija. Je možno z njo govoriti?” Rekel mi je: “To ni v moji pristojnosti, ampak v pristojnosti škofa iz Coimbre.” Potem sem škofa iz Coimbre - ki ga nisem poznal - vprašal: “Je s. Lucija tukaj? Je možno z njo govoriti?” “Ekscelenca,” je dejal, “poglejte za seboj!” Ozrl sem se in videl sem vrsto sester, med njimi pa prav za seboj s. Lucijo; do tedaj sem jo poznal samo po fotografiji. Coimbrski škof mi je dejal: “Kdo vam more pogovor preprečiti?” Sedel sem k sestri in sva se pogovarjala. Vprašal sem jo: “S. Lucija, mineva ravno 50 let, kar se je Božja Mati prikazala v Fatimi. In danes je tukaj sv. oče, namestnik Jezusa Kristusa. Kateri dan je bil za Vas najbolj pretresljiv?” “Oba dneva,” je rekla. In res bi bilo težko opisati tisti papežev obisk, saj je bilo navzočih okrog dva milijona ljudi in nekaj sto škofov.

Ko so potem vsi drugi že odšli, sva midva s s. Lucijo ostala še v pogovoru. Tedaj je prišel k nama fatimski škof ter naju vprašal, ali ne bi šla v baziliko; ta je med obredi bila zaprta. Vsi trije smo stopili vanjo ter molili ob grobu vidcev Francka in Jacinte. Ob Jacintinem grobu smo se zadržali malo dlje: jaz sem stal bolj spredaj, s. Lucija za menoj, škof pa na drugi strani. Naenkrat me je škof potegnil za obleko ter mi zašepetal: “Poglejte si Lucijo!” Pogledal sem. Bridko je jokala. Škof me je vprašal: “Ali veste, zakaj se joče? Morda se spomnite Jacintinih besed pred njeno smrtjo. Jacinta je tedaj rekla: Lucija, veš kaj ti je rekla Mati Božja - da boš dolgo živela, in to samo za eno nalogo, namreč širiti češčenje Marijinega Srca in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Lucija se zdaj joče, ker pri tej nalogi ni uspela, saj se ji niti po 50 letih ni posrečilo doseči posvetitve.”

Potem sem vprašal: “S. Lucija, katero od fatimskih sporočil je najpomembnejše? Kaj je bistveno?” Odgovorila mi je: “Oče škof, prvi dan prikazanja - takrat nam je Marija izrekla svojo prvo prošnjo: ali smo za rešitev grešnikov pripravljeni sprejeti vsak križ in trpljenje, ki nam ga pošlje Gospod.”

To je tako globoko! Mali otroci so bili vpeljani v največjo skrivnost naše vere: Bog je postal človek, da bi na križu umrl; Marija je pod križem darovala svojega sina - vse za rešitev grešnikov. Mati Božja se je tam prikazala v svoji vlogi soodrešiteljice, kot sodelavka pri odrešenjskem delu. To je bila njena prva naloga. Bog ni potreboval nobene matere, saj je večen. Bog jo je potreboval le za svojega Sina kot človeka, Odrešenika. Mati Marija je torej predvsem Odrešenikova mati. Sedanji sv. oče, Janez Pavel II. hoče postaviti v ospredje ravno to Marijino vlogo - njen delež soodrešiteljice pri Kristusovem odrešilnem delu. O tej Marijini vlogi - Marija pod križem, Odrešenikova sodelavka - je spregovoril več ko dvestokrat! Šestkrat je papež uporabil prav izraz Marija Soodrešiteljica.

Bo papež resnico o Mariji kot soodrešiteljici razglasil kot dogmo?

Ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. Kot Marijin naslov papež vsekakor širi izraz Soodrešiteljica. Nekateri pa mu odsvetujejo, da bi ta naslov razglasil kot dogmo, recimo zaradi ekumenizma. Vendar pa taki pomisleki nimajo temelja. Če bi vprašali za mnenje nasprotnike Cerkve, potem ne bi imeli ne dogme o Marijinem Božjem materinstvu ne o njeni brezmadežnosti itd. Resnico moramo iskati v Sv. pismu, v Božji volji … Dogma o Mariji Soodrešiteljici je torej še odprto vprašanje.

Včeraj ste pri sv. maši izjavili, da je največje znamenje, ki nam ga je Bog dal, sedanji sv. oče. Mati Božja s Kureščka nas je - ne le Slovence, pač pa vse katoličane sveta - nekajkrat opozorila, naj bomo zvesti Janezu Pavlu II. ter tistim škofom, ki so tudi sami zvesti papežu. Isto je rekla tudi v včerajšnjem zadnjem sporočilu. Zakaj vedno znova ta poudarek na zvestobi?

To je vendar jasno! Rekel sem že, da so nas zaničevali ravno zaradi zvestobe papežu; to je moja največja življenjska izkušnja! Takrat smo videli v satanove karte. Satan nas hoče danes ločiti od največjega temelja, ki ga ima Cerkev, in tudi od Božje pomoči. Odrešenik je vse zaupal Petru, in po Petru vlada Cerkvi - takrat po prvem Petru , danes po Janezu Pavlu II.. Vse milosti dobimo le po naši zvestobi in edinosti s Petrom, Kristusovim namestnikom.

Danes sem romarjem v avtobusu povedal, da so glavni naslovnik fatimskega sporočila papež in škofje! Bistvo tega sporočila, danega po otrocih, je, da naj papež in škofje posvetijo ves svet in vso Cerkev Marijinemu Srcu. In ravno oni so na neki način tukaj odpovedali. S. Lucija se je še leta 1934 potožila Odrešeniku, da ji sv. oče ne bo verjel. A sv. oče o tem sploh ni bil informiran. Vatikanska diplomacija je preprečila, da bi informacije prišle do sv. očeta. Odrešenik je zato rekel s. Luciji: “Sv. oče! Sv. oče! Veliko moli za sv. očeta! On bo posvetitev sicer opravil, a bo prepozno. Toda Rusijo sem zaupal svoji Materi. Samo ona jo lahko reši.”

Po izvolitvi sedanjega papeža sem rekel Janezu Pavlu II.: “Prepričan sem, da bo ena Vaših najpomembnejših nalog papeževanja posvetitev Rusije, in to v povezanosti z vsemi škofi sveta.” Rekel mi je: “To sem pripravljen storiti že jutri, če boš ti za to pridobil škofe.”

Po posvetitvi Rusije me je papež vprašal: “Koliko škofov je to posvetitev opravilo skupaj z menoj?” Tega ne vemo. Nekateri so celo dvomili o tem, ali je bila posvetitev izvedena pravilno. Na moje zadevno vprašanje je s. Lucija rekla: “Sv. oče je storil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.” Res pa ostaja vprašanje, koliko škofov je bilo pri posvetitvi povezanih s papežem, kajti mnogo škofov ni zvestih papežu. Zato moramo veliko moliti za sv. očeta in za edinost v škofovskem zboru.

Sporočilo iz Fatime zahteva danes od nas, da uresničimo enako podobo prve Cerkve, kakršna je bila pred prihodom Sv. Duha. Takrat so bili vsi učenci povezani z Marijo, Jezusovo materjo.

Edino izvirno bistvo Cerkve je edinost; ta je nujna, če hoče biti Cerkev verodostojna. Jezus je molil: “Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal” (prim. Jn 17,21). Božja Beseda ne postane verodostojna zaradi pridig, ampak zaradi naše edinosti, ki nam jo je Kristus izmolil od Očeta. Sv. Duh je Cerkev potrdil, ko je prišel nad apostole, ki so bili združeni z Marijo.

Mati Božja je na Kureščku večkrat rekla, da se njena tukajšnja sporočila dopolnjujejo s tistimi iz Medjugorja. Ali sv. oče spremlja dogodke v Medjugorju? In kakšno je Vaše stališče do Marijinih sporočil v Medjugorju?

Ko sem leta 1984 poročal sv. očetu o svojem potovanju v Moskvo in o svojih tamkajšnjih doživetjih, ga je to pripovedovanje zelo prevzelo. Da je ravno na dan posvetitve bil katoliški škof v Moskvi in skupaj z njim opravil posvetitev, je za papeža lahko pomenilo potrditev tega, da je posvetitev Rusije bila res Božja volja.

Potem je sv. oče vprašal: “Kaj misliš o Medjugorju? Si bil tam?” Rekel sem mu: “Ne. Zakaj pa? Marsikdo iz Vatikana mi je to odsvetoval.” Potem mi je odgovoril: “Pojdi inkognito (da te ne prepoznajo; op. ured.), kakor si šel v Moskvo! Kdo ti more to preprečiti?!” Ne morem torej reči, da me je papež poslal v Medjugorje ali mi dal dovoljenje za to pot, pač pa mi je našel rešitev. Potem sem res takoj šel v Medjugorje.

Pri istem pogovoru mi je sv. oče dejal: “Glej, Medjugorje je nadaljevanje Fatime. Mati Božja je v Fatimi predstavila program, s pomočjo Medjugorja hoče ta program uresničiti, predvsem kar zadeva spreobrnjenje Rusije.” To so bile njegove besede: “Za spreobrnjenje Rusije!”

26. avgusta 1982 - prav dobro se še spominjam datuma - me je sv. oče vprašal: “Kdaj se nam bo posrečilo spreobrniti Rusijo?” Odgovoril sem mu z besedami patra Pija: “Rusija se bo spreobrnila, ko se bo našlo toliko verujočih, kolikor je v Rusiji neverujočih.” - Sv. očetu sem pojasnil: “V tem je tudi bistvo fatimskega sporočila. Tam je angel otrokom vidcem priporočil, naj verujejo, molijo in ljubijo Boga za tiste, ki več ne verujejo, ne molijo in ga ne ljubijo.” Potem sem še rekel sv. očetu: “Marija je ima danes enako naročilo kakor Abraham pred Sodomo in Gomoro. Ko bi Abraham našel deset pravičnih, bi Sodoma in Gomora stali še danes.” Sv. oče je takoj vprašal: “Koliko pravičnih pa je potem potrebno danes za rešitev vsega sveta?”

Od nekega orientalskega mistika sem slišal odgovor na vprašanje, zakaj se Marija danes prikazuje tako pogosto: zato, da najde ustrezno število teh pravičnih za odrešenje sveta. Vsa pristna prikazovanja imajo nalogo, da si Marija s pomočjo njih najde vernike, ki bodo za druge molili, verovali, ljubili, častili Boga …

Kakšen vtis je napravil na Vas Kurešček, kamor ste danes prvič poromali?

Že prej sem o njem slišal od svojih sodelavcev, a bolj malo. O Kureščku imam kar najboljši vtis.

Včeraj sem z o. Špeličem somaševal: videl sem, da je to zelo skromen in preprost duhovnik. Ljubi ne le Boga - o tem ljudje pravzaprav ne moremo soditi, ampak vse ljudi, do vseh je prijazen … Tako znajo pravilno ljubiti le ponižni ljudje, in Marija izbira le ponižne ljudi. Ošabni ljudje ljubijo le sebe, ponižni pa imajo srce odprto tudi za druge. Takšen ponižen človek je o. Špelič: to se na njem vidi, saj to držo kar izžareva.

Kolikor mi je o. Špelič danes pripovedoval o Marijinih sporočilih s Kureščka, ugotavljam, da so ta sporočila v velikem sozvočju z vsemi drugimi Marijinimi sporočili. Vprašal sem ga: “Kaj je v teh sporočilih s Kureščka specifičnega, posebnega?” Iz njegovega odgovora sem dojel, da je bistvo tega sporočila ponovitev Marijinega naročila: “Storite vse, kar vam poreče!” Enako se dogaja v Fatimi, v Lurdu … - vsa sporočila se v tem ujemajo.

Zelo mi je ugajalo tudi, ko mi je o. France dejal, da je vsako Marijino sporočilo najprej oddal krajevnemu škofu. Zelo pomembno je, da je škof vzel ta sporočila resno. Škof se mora osebno soočiti z vprašanjem: Je to sporočilo pristno ali ne? Če je sporočilo pristno, naj gre med ljudi, če ni pristno, se je treba proti njemu bojevati z vsemi močmi. Toda v javnost smem dati sporočilo šele, ko ugotovim, ali je pristno ali ne.

Že papež Urban VIII., pa tudi Pavel VI. sta določila, da vsa ta sporočila ne potrebujejo cerkvenega dovoljenja za objavo. Seveda pa je krajevni škof - predvsem še, ko gre za njegovega duhovnika - dolžan poseči vmes, če bi bilo v sporočilih karkoli, kar bi bilo proti nauku Cerkve. Dokler pa so sporočila v sozvočju z naukom Cerkve, jih lahko ljudje sprejemajo, obenem pa se ugotavlja, ali je izvor sporočil nadnaravnega izvora ali pa izvirajo od človeka.

Neki časnikar v Nemčiji me je vprašal glede Medjugorja, ali ni možno, da bi vse to prihajalo od hudiča, pa sem mu odgovoril: “Sem jezuit, zato sem nekoliko več študiral nauk o razlikovanju duhov. Sv. Ignacij Lojolski je dejal, da je lahko vzrok vsakega pojava: Bog, človek ali hudič.

Je vzrok za dogajanje v Medjugorju človek? Milijonov in milijonov ljudi, ki pridejo v Medjugorje, ne privlačijo lepe oči vidcev. Človeško se to torej ne da razložiti.

Je vzrok hudič? Glavna značilnost Medjugorja je spoved, h kateri pristopa ogromno ljudi. Kaj je spoved? Kot spovednik te odvežem … od česa? Od greha in od hudiča! Bi mar hudič pošiljal ljudi v Medjugorje, da bi jih spovedniki tam odvezali od njega? To je nesmisel(absurd).

Medjugorje lahko torej prihaja le od Boga. Znamenja, da je na delu Bog, so številna spreobrnjenja.

Isto bi lahko rekli za Kurešček.

Gospod škof, prisrčna hvala za Vaš obisk pri nas v Sloveniji, posebej pa še za ta pogovor. Odnesite s seboj v Rim tudi naše pozdrave za sv. očeta ter mu zagotovite, da zanj na Kureščku veliko molimo.

Pogovarjal se je Stanislav M. Maršič

 

 

Sveti nadangel Mihael

Papež Leon XIII., ki se je ukvarjal s socialnimi vprašanji kot prvi papež, je napravil izredno veliko tudi za notranjo edinost v Cerkve. Zlasti pa se je zavedal, da je ta mir delo božjih rok. Vernike je zato pozival, naj veliko molijo za to milost zlasti k nadangelu Mihaelu; v ta namen je sestavil posebno molitev. Ponekod - npr. v Veržeju - to molitev verniki vsak dan zmolijo kar skupaj v cerkvi. Ker te lepe in bogate molitve nekateri več ne poznajo, jo objavljamo:

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč
zoper zlobnost in
zalezovanje hudega duha.
Ukroti naj ga Bog,
ponižno za to prosimo.
In ti, vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo močjo v pekel pahni. Amen.