MARIJA SAMA JE BILA VODITELJICA IN GRADITELJICA

Pogovor z upraviteljem cerkve Kraljice miru na Kureščku prof. Antonom Koširjem SDB

H Kraljici miru na Kureščku prihahajo romarji z vseh koncev in krajev, pozimi in poleti. Največ jih je seveda ob velikih slovesnostih. Veliko romarjev prihaja vedno znova, saj se pri Kraljici miru počutijo domače. K tej domačnosti že 9 leto veliko prispeva upravitelj Marijinega svetišča Anton Košir. Njegova duhovniška gorečnost se kaže v neutrudni skrbi za duhovno oskrbo romarjev in za lepoto Božje hiše. Gospod Košir najde vedno za vsakega prijazno in spodbudno besedo. Njegovi nagovori v cerkvi so prepričevalni, globoki in prežeti z velimi zaupanjem v Božjo previdnost. V Don Boskovi šoli se je sam naučil iskrene ljubezni do Matere Božje, k tej ljubezni pa navdušeno vodi tudi vse obsikovalce njenega svetišča na Kureščku.

Spoštovani gospod Košir, s Kureščkom ste posebej intenzivno povezani vsa ta leta, ko se je Bog po Mariji na poseben način dotaknil tega starodavnega romarskega kraja. Najprej set bili od leta 1989 župnik na Igu. Ste bili leta 1990 zelo presenečeni nad prvimi izjavami, da se tam prikazuje Devica Marija?

Leta 1989 sem bil po čudnem naključju določen za župnika na Igu. Moj prednik, g. Ciril Zajec, ki je bil na Igu šele tri leta, se je želel vrniti v Beograd, kjer je še danes. Predstojniki so me poslali na Ig zato, ker je kraj v bližini Želimljega. Salezijanci smo imeli tam svojo gimnazijo za vzgojo in izobraževanje duhovniških kandidatov. Poleg župnijskega dela sem še naprej poučeval na tej gimnaziji.

V mesecu februarju leta 1990 sta me na Igu obiskala duhovnika p. dr. Marijan Šef DJ in župnik Simon Fortuna. Seznanila sta me z nenavadnimi dogodki ob ostankih cerkve na Kureščku. Želela sta moje soglasje, da bi občasno lahko maševali ob ruševinah. Povedala sta mi, da je s tem že seznanjen gospod nadškof. Osebno sem bil prepričan, da to ni nič resnega in bo kmalu utonilo v pozabo.

V uresničitev Marijinih želja ste vložili ogromno duhovne in duševne energije. Najprej so bile pospravljene ruševine in postavljen križev pot. Ponovno je pozidana cerkev, ki privablja s čudovitimi zvonovi in orglami romarje od blizu in daleč, romarjem pa je na voljo tudi romarski dom. Kdaj ste pri vseh teh delih še posebej čutili Marijino varstvo?

Dogodki, ki so sledili, so me dobesedno prisilili k sodelovanju. Ljudje so v vedno večjem številu prihajali na Kurešček in mi začeli prinašati darove za obnovo cerkve. Sprva sem darove odklanjal, saj nisem videl možnosti, da bi jih lahko namensko uporabil. Darovalcev pogosto nisem niti poznal. Vera številnih častilcev Kraljice miru je bila močnejša od mojih pomislekov. Prav ta vera je sprožila vse delo. Lahko rečem, da je bila Marija sama voditeljica in graditeljica vsega, kar se je v zadnjih osmih leta dogajalo na Kureščku. Vedno znova sem doživljal presenečenja. Ko sedaj razmišljam o vsem, kar se je dogajalo, odkrivam, da je bilo vse dobro načrtovano in pripravljeno, in to brez mene ali kogar koli drugega. Moj delež je bil le v tem, da nisem postavljal prevelikih ovir pri uresničenju Marijinih načrtov.

Predstojniki so Vam pred dvema letoma naložili dve nalogi: ste upravitelj svetišča Kraljice miru na Kureščku, obenem pa nekaj kilometrov odtod še naprej profesor na salezijanski gimnaziji v Želimljem. Kako Vam uspe združevati obe zahtevni službi?

Kot duhovnik salezijanec sem posebej zavezan apostolatu med mladino. Predstojniki so me takoj po novi maši usmerili k delu v šoli. Salezijanci smo že pred več kot 30 leti zgradili v Želimljem malo semenišče s srednjo šolo. Tukaj sem vsa leta poučeval, več let pa sem bil tudi vzgojitelj. Leta 1991 je ustanova prerasla v Gimnazijo Želimlje, ki je odprta večjemu številu fantov in deklet. Tukaj tudi poučujem zgodovino. To delo opravljam kot duhovnik in skušam postati mladim, ki jih poučujem, opora pri odkrivanju krščanskih vrednot.

Skrb za cerkev na Kureščku pa je moje dodatno, strogo duhovniško delo.

Letos, 10. februarja, bo minilo že 9 let, odkar se je Bog po Mariji še posebej dotaknjil naše domovine na Kureščku. Kateri so najlepši duhovni sadovi v dogajanju, ki se je takrat začelo?

Težko odgovorim na to vprašanje. Prepričan sem, da so najlepši duhovni sadovi skriti v globinah srca. Mnogi se že razcvetajo v večnosti. V spominu mi je ostal mož, ki je v cerkvi na Kureščku pred Marijo živo začutil potrebo, da bi opravil življenjsko spoved. Klical me je po telefonu in me prosil, da ga povežem z novo posvečenim duhovnikom Francetom Špeličem. Dogovorila sta se in že naslednji dan ga je obiskal in pri njem opravil spoved. Zvečer me je zopet poklical in mi zaupal srečo, ki jo je doživljal po zares dobri spovedi. Da je bila milost izredna, se je pokazalo že čez nekaj dni, ko je zadet od srčne kapi nenadoma umrl.

Ali še kak drug, bolj svež duhovni sad. V soboto, 9. januarja, sem na Kureščku zopet srečal mlajšega moškega iz Avstrije. Spoznala sva se na praznik Gospodovega razglašenja leta 1995, ko je prvič poromal k Mariji. Bil je protestantski pastor (duhovnik) in je vodil dom za duhovna srečanja. Marijin klic ga je nagovoril. Ves dan je preživel v premišljevanju in molitvi. Od takrat je prihajal večkrat na leto s svojimi znanci. Zadnjič mi je vesel zaupal, da se je odločil za vstop v katoliško cerkev in upa, da bo kmalu posvečen v katoliškega duhovnika. Študij ne bo ovira, saj je magister teologije. Od salzburškega nadškofa je že dobil pozitiven odgovor. Prepričan je, da je bila Marijina priprošnja odločilna.

Podobnih duhovnih sadov je veliko. Tudi knjige vtisov so napolnjene z mnogimi zahvalami za prejete darove.

Katero Marijino sporočilo se Vas je osebno najbolj dotaknilo?

Med besedili, ki jih je posredoval sobrat France Špelič, me je posebno nagovorilo prvo z dne 10. februarja 1990. Ta tekst zelo dobro povzema staro izkušnjo romarjev, ki je bila izražena v latinskem napisu na steni cerkve, danes pa je napisana nad Marijinim kipom: "Na tem kraju bom delila mir."

Močno sta se me dotaknili tudi dve sporočili s skoraj preroško vsebino.

Prvo smo dobili 8. februarja 1992. V tem besedilu je bil nakazan razvoj in položaj Cerkve v mladi slovenski državi. To je bil čas, ko je vodil slovensko vlado krščanski demokrat Lojze Peterle, čas velikih pričakovanj. V sporočilu je napovedano, da v Slovenijo "vdira nevarna duhovna tema … Škodovati krščanstvu in prevzeti državno oblast - to je njen glavni cilj". To smo slišali 8. februarja 1992. Napoved sporočila se je uresničila v obliki, ki se nam takrat ni zdela možna, niti verjetna.

Drugo sporočilo, ki ga razumem tudi kot preroško, pa smo dobili 30. aprila 1996. To je bil čas priprav na papežev obisk v Sloveniji. Verjetno se še spominjamo, kakšno ozračje so mediji s svojo propagando ustvarili v javnosti in kaj vse so storili, da bi obisk pokazal nemoč Cerkve v Sloveniji. Med verniki je zaradi tega zastrupljanja vladalo malodušje in brezbrižnost. V sporočilu pa smo dobrih 14 dni pred obiskom, prav v času največjega malodušja, lahko prebrali tudi tole: "Temne sile so močne in pritiskajo na Cerkev in posamezne ude. Ne bojte se … Razveselila se bom dobrih sadov papeževega obiska. Veselila se bom tudi razočaranja nasprotnikov. Temne sile so močne, a Bog je vsemogočen." Ko sem 2. maja bral to besedilo, nisem videl nobenih razlogov, ki bi utemeljevali upravičenost za tak optimizem. In vendar smo ob papeževem obisku doživeli presenečenje, otipljivo delovanje Svetega Duha, ki je preseglo tudi najbolj optimistična pričakovanja.

Ali obstoji konkretna možnost, da bi na Kureščku kmalu bival vsaj en stalni duhovnik, ki bi bil romarjem iz Slovenije in od drugod stalno na voljo za sv. spoved?

Ko bodo pastoralne potrebe to zahtevale, sem prepričan, da bodo predstojniki poskrbeli za to.

7. septembra 1991 je o. France Špelič v videnju na Kureščku videl, da je na tem kraju molitve zgrajena nova, velika cerkev. Na tretjo obletnico prvega prikazanja na Kureščku, 10. 2. 1993, je Marija izrekla čudovito obljubo, ki je odtlej zapisana v srcih romarjev: "Obljubljam, da bo z gradnjo novega svetišča na Kureščku, posvečenega Sveti Trojici, rasla tudi Cerkev in se duhovno bogatila. Ne samo tukaj, na mnogih mestih po svetu bodo oživele Cerkve, ki so že skoraj mrtve." Kako si razlagate to obljubo? Leto dni po gornji obljubi nas je Kraljica miru povabila: "Molite in si prizadevajte, da bodo hitreje dozorele okoliščine za začetek gradnje cerkve sv. Trojice in da bo šel moj glas po vsem svetu." So okoliščine za začetek gradnje te cerkve že dozorele?

Očitno je, da okoliščine za začetek gradnje še niso dozorele. Vprašanje je predvsem, kakšne morajo biti okoliščine za začetek gradnje. Razumljivo je, da mora obstajati najprej resnična pastoralna potreba za gradnjo še ene velike cerkve. Svetišče mora služiti ljudem in ne biti le spomenik.

Verjetno je, da resnica o Kureščku kot milostnem kraju še ni nagovorila zadosti ljudi. Sedanjim pastoralnim potrebam kar dobro služita obstoječa cerkev in poljana pred njo. Cerkvena javnost v Sloveniji še ni sprejela Kureščka. Cerkvena sredstva obveščanja ne spregovorijo o Kureščku nobene besede, niti kot informacijo. Vzrok za to je delno tudi v tem, da nihče ničesar ne napiše. V svetnih časopisih je bilo napisanega veliko več, seveda le kot zanimivost. Dokler ne bo kakšnega premika na tem področju, verjetno okoliščine za gradnjo nove cerkve še ne bodo dozorele.

Ker ste lepo poskrbeli za druge potrebe romarjev na Kureščku, verjetno iščete možnosti tudi za uresničitev te Marijine želje. So ovire finančne ali administrativne narave?

Odgovor na to vprašanje je delno že podan. Ovire trenutno niso finančne, niti samo administrativne narave.

Prvi pogoj za začetek kakršnega koli dela je pridobitev lastništva parcele, na kateri naj bi cerkev stala. Sedanji lastnik je pripravljen parcelo prodati. Ta travnik je pred nekaj leti podedoval. Zapuščinska razprava je sicer končana, vendar mu še ni uspelo vpisati lastništva v zemljiško knjigo. Dokler to ne bo urejeno, parcele ne more odtujiti.

Pred letom dni pa so se pojavile še dodatne komplikacije. Oglasili so se dediči nekdanjega lastnika, ki so mu to parcelo podržavili takoj po drugi svetovni vojni. Sedaj so vložili zahtevo, da se tudi ta parcela uvrsti med tista zemljišča, za katera imajo nekdanji lastniki pravico zahtevati odškodnino. Dokler to vprašanje ne bo rešeno, nakup ne bo možen. Obstoji pa upanje, da bo ta problem kmalu rešen in bo prostor za cerkev zagotovljen.

Čeprav razmere za graditev cerkve sv. Trojiceše niso zrele , pa verjetno ljudje vseeno že prispevajo tudi finančna sredstva za njeno graditev …

Res je tako. Svoj dar je poslalo že več darovalcev. Ti darovi so zbrani v posebnem skladu. Trenutno zbrana sredstva pripravljam za nakup te velike parcele, na kateri bo prostor ne samo za cerkev, ampak tudi za parkirišče in druge potrebe. Prepričan sem, da denar - ko bo prišel čas - ne bo največja ovira.

Na Marijino željo z dne 4. junija 1994, ko je rekla: "Postavite znamenje križa in začnite moliti na kraju, kjer sem vam pokazala, da naj bi stala cerkev sv. Trojice!", ste poskrbeli, da tam že stoji to znamenje. Kaj naj bi tam romarji pomolili?

Mnogi prijatelji Kraljice miru in romarji na Kurešček se ustavijo pri križu in molijo. Gotovo je lep namen, če pri tem znamenju pogosto molimo, da bi se vsi - seveda vsak na svoj način - znali, zmogli in hoteli vključiti v uresničevanje Božjih načrtov. To nas vse uči Marijin zgled.

Graditev zlasti tako velikega svetišča gotovo ni v pristojnosti samo krajevnega duhovnika ali skupine romarjev. Ali je nadškofijski ordinariat v Ljubljani navdušen nad željo po cerkvi sv. Trojice? Kako spremlja dogajanje na Kureščku ljubljanski nadškof dr. Franc Rode?

Graditev nove cerkve bo odvisna predvsem od soglasja pristojnih cerkvenih oblasti v ljubljanski nadškofiji. Tega soglasja še ni, ker tudi pogoji še niso izpolnjeni. Ko bo pridobljeno zemljišče, bo soglasje naslednji pogoj za uresničitev načrta. Kakšno bo mnenje gospoda nadškofa, še ne vem. V kratkem času, odkar je prevzel zahtevno nalogo voditelja ljubljanske nadškofije, še nisem imel možnosti, da bi se z njim o tem pogovarjal.

Kakšni so neposredni načrti glede romarskega svetišča Kraljice miru na Kureščku?

Svetišče na Kureščku potrebuje še marsikaj, da bo dostojen in lepo urejen dom Kraljice miru. Lansko leto smo prepleskali notranjost cerkve. Marijin kip, ki je bil postavljen kar na tabernakelj, je dobil lepo okrašen baročni podstavek. Izdelal ga je kipar in rezbar Ivan Pavlinc iz Ljubljane. Veliko delo je bilo tudi asfaltiranje dvorišča pred Domom in ceste od Doma do cerkve. To delo je vodila in delno financirala občina Ig. Dve tretjini stroškov je prispevala cerkev. Žal se je pri izvedbi zataknilo, ker občini ni uspelo pravočasno dobiti soglasja enega od lastnikov parcel. Cesta namreč še ni vrisana v zemljiško knjigo. To je razlog, da delo še ni dokončano. V načrtu imamo že dolgo tudi postavitev primernih klopi v cerkvi. Še vedno iščemo primerno likovno rešitev. Trenutno je v delu zakristijska omara za bogoslužne predmete in klop pred spovednico.

Največje delo pa bo letos ureditev zunanje kapele, ki bo postala miren, lepo urejen prostor za molitev in duhovni počitek. Akademski slikar Lojze Čemažar je izdelal načrt poslikave s freskami. Z delom je že začel. Ob liku Križanega bodo razvrščeni prizori iz zgodovine naše vernosti in Marijinega življenja. S tem delom bomo na Kureščku zaznamovali jubilejno leto 2000.

Tudi v okolici cerkve bo treba postoriti še marsikaj. Najprej bo prišla na vrsto kamnita ograja na severni steni, ki bo služila tudi kot klop za spovedovanje in počitek. Zelo mi je pri srcu še končna ureditev ceste in napeljava vodovoda v Dom.

Že teh načrtov je veliko, zato o drugih, ki se tudi porajajo, ne bom govoril. Rad bi tudi ob tej priložnosti izrekel prisrčno zahvalo vsem, ki na kakršen koli način, z veliko dobre volje, velikodušnosti, vere in ljubezni sodelujejo pri tem delu.

V sporočilu 24. septembra 1998 je bilo rečeno, da je to zadnje s Kureščka. "Odslej ne bom govorila na ta način, ampak po dogodkih, ki jih boste deležni." Kakšna je odslej govorica Matere Marije?

Prepričan sem, da se moramo varovati hlastanja po senzacijah. Vera se ne poraja in ne raste ob izrednostih. Marijina govorica bo še naprej govorica evangelija, kakor nam ga podaja Cerkev. V Marijinem srcu ni prostora za drugo kot za Božjo besedo. Zato me moti, če kdo prinaša razne tiske, ki jih ni potrdilo cerkveno vodstvo in jih deli ali prodaja. To se včasih dogaja, vendar brez mojega soglasja. Z mojim soglasjem se v cerkvi lahko dobijo sporočila, ki jih je pregledal g. nadškof dr. Alojzij Šuštar in v pismu p. Šefu zatrdil, da jih lahko sprejemamo kot spodbudo za osebno versko življenje in priporočamo tudi drugim.

Prepričan sem, da nam Marija letos še posebej govori s pobudo, da se odločimo za posvetitev Jezusovemu in njenemu Srcu in tudi drugim pomagamo k taki odločitvi. Ta pobuda se je utrnila prav na Kureščku. Slovenski škofje so jo sprejeli in jo priporočajo. Vse bralce Glasnika vabim, da jo sprejmemo in po svojih močeh pomagamo, da jo bo sprejelo čimveč naših družin in župnij. V tem trenutku je to gotovo največ, kar lahko storimo v pripravi na jubilej leta 2000 in na slovensko sinodo. Pomagajmo Mariji, da se bo lahko tudi v Sloveniji izpolnila njena obljuba, ki jo je razodela v Fatimi: "Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago ..."

Gospod upravitelj, hvala za pogovor. V imenu bralcev Vam želim še naprej veliko blagoslova, kakor ga je Kraljica miru izrekla dne 4. junija 1994: "Blagoslavljam vas, moji ljubljeni sinovi duhovniki, blagoslavljam pa tudi vse ljudi, ki vas podpirajo, vas ljubijo in molijo za vas."

pogovor pripravil Stanko M. Maršič