INTERVJUJI

Ob Mariji vedno doživim potrebno moč

Pogovor s p. dr. Marijanom Šefom DJ

 

P. Marijan Šef se je rodil 10. septembra 1932 v Brežicah, v družini s tremi otroki. Starejši brat je po končani drugi svetovni vojni kot ujetnik postal neznano kje žrtev pobojev. Mlajša sestra je uršulinka. Kot otrok je bil p. Marijan petnajst let ministrant pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Nekaj časa je zahajal v salezijanski oratorij, ki so ga na Karlovški cesti vodile sestre salezijanke. Med vojno je postal član Marijine kongregacije, ki jo je vodil sedaj že pokojni g. Jože Snoj. Po vojni se je pridružil kongreganistom, ki so jih pri Sv. Jožefu vodili jezuiti. Po študiju medicine se je na gradu Bogenšperk, kamor so bili leta 1949 izgnani jezuiti, med duhovnimi vajami l. 1956 odločil za jezuitsko redovniško skupnost, v kateri je bil l. 1966 posvečen v duhovnika.

Med njegovimi različnimi službami lahko omenimo petindvajsetletno predavanje pastoralne medicine na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, sodelovanje na številnih predavanjih v okviru priprave na zakon, sodelovanje pri organiziranju romanja bolnikov v Lurd. Več let je vodil Medškofijsko komisijo za diakonijo, ki je l. 1990 prerasla v Slovensko Karitas. Nekaj let je bil tudi provincial jezuitske skupnosti v Sloveniji.

Do odhoda v Sarajevo je bil nekaj časa duhovni spremljevalec o. Franceta Špeliča.

P. Šef, prosim vas, da v nekaj besedah predstavite delo, ki ga opravljate v materialno in duhovno porušenem Sarajevu.

V Sarajevo sem prišel 14. oktobra 1995 po želji višjih predstojnikov in po posvetovanju z nekaterimi hrvaškimi redovnimi predstojniki in predstojnicami. Odločilno je bilo tudi vabilo kardinala Vinka Puljiæa.

Pred odhodom srbske vojske iz nekaterih delov Sarajeva, zlasti z Grbavice, sem bil v duhovno pomoč pri srečanjih duhovnikov, redovnic in drugih vernikov. Po osvoboditvi župnijskega doma sv. Ignacija na Grbavici, kjer so hrvaški jezuiti vodili župnijo od leta 1976, sem vodil obnovitvena dela močno poškodovane stavbe. Poleg rednega duhovniškega dela sem s sodelavci začel organizirati obnovitvena dela prav tako močno poškodovanih stanovanj na področju naše župnije. Maja 1996. leta je bila v Sarajevu ustanovljena Jezuitska služba za begunce (Jesuit Refugee Service _ JRS) in določen sem bil za voditelja te službe. S pomočjo sodelavcev smo zaceli organizirano skrbeti za popravila stanovanj. Poleg tega smo odprli v župnišču kuhinjo Karitas, v kateri dobiva topli obrok vsak dan več kot 200 oseb. Pomagamo tudi starejšim in osamljenim osebam z obiski, zdravili, s kurjavo, hrano, z obleko in drugače. Poskušamo pomagati tudi mladim, ki so postali invalidi zaradi min.

Poleg rednega dela v župniji vodim duhovne vaje (v glavnem za redovnice), enkrat mesečno imam mašo v slovenščini in po njej srečanje s potomci Slovencev in njihovimi prijatelji. Že drugo leto predavam v Katoliškem šolskem centru - v šoli za medicinske sestre - medicinsko etiko. In še kaj bi lahko omenil.

Pred osmimi leti, ko se je Božja ljubezen prav posebej razodela tudi na Kureščku, ste bili voditelj „Prenove v Duhu". Marijino povabilo k sodelovanju ste vzeli nadvse resno. V čem ste takrat v tej zvezi videli svojo glavno nalogo?

Kot duhovni sodelavec Prenove v Duhu sem spodbujal brate in sestre v veri, da smo sprejeli in poskušali uresničiti Marijino vabilo za prenovo cerkvice na Kureščku, kakor nam je o tem govoril diakon France Špelič. Čeprav so bile zunanje okoliščine dogodkov na nekoliko nenavadne, sem bil mnenja, da gre za duhovno zelo pomembno stvar. Zato sem po svojih močeh skušal sodelovati pri duhovnem oblikovanju srečanj na Kureščku.

Sorazmerno hitro je nadškof dr. Alojzij Šuštar za ljubljansko nadškofijo ustanovil komisijo za raziskavo Marijinih prikazovanj. Kako lahko Marijini častilci delo te komisije podpiramo?

G. nadškof dr. Alojzij Šuštar je dobro poznal g. Franceta Špeliča in zato je res razmeroma hitro določil člane komisije.

Kot za vsako pomembno zadevo v Cerkvi lahko častilci Kraljice miru na Kureščku naredijo največ s tem, da priporočila sporočil čimbolj resno in iskreno uresničujejo in da članom komisije izprosijo potrebne milosti Svetega Duha. Delo komisije morda lahko podprejo tudi s kakšnim pismom g. nadškofu z vprašanjem, kako napreduje delo komisije.

Kraljica miru nas je po o. Francetu Špeliču povabila že 9. decembra 1989 v Medjugorju, naj bi se v „Sinovo Srce zatekali po njenem Srcu". Duhovniki in redovniki naj bi postali duše molitvenih skupnosti, imenovanih „Družine Marijinega in Jezusovega Srca". Kako se je mogoče v take družine vključiti oz. jih ustanoviti?

O omenjenem vabilu sem se z nekaterimi brati in sestrami večkrat pogovarjal. V želji, da bi pogovori dobili nekoliko bolj oprijemljivo obliko, sem v okviru Apostolata molitve, za katerega sem v imenu naše province nekaj časa skrbel, povabil molivce, da se včlanijo v Družino Marijinega in Jezusovega Srca, ki je bila ustanovljena l. 1994 kot oblika Apostolata molitve.

V teku so posvetovanja, da bi vabilo k sodelovanju v tej družini doseglo še nove člane. Upam, da bo o tem kmalu kaj več objavljenega tudi v Glasniku.

8. februarja 1992 je Marija v joku med drugim rekla, da v Slovenijo vdira nevarna duhovna tema, ki „se bo zelo zvito skušala vtihotapiti v vse pore krščanskega življenja in delovanja," in da bo ta „tema segala daleč naokoli," torej celo čez meje Slovenije. Je nevarnost te teme mogoče zajeziti, recimo, s političnimi prijemi, morda celo pod vodstvom duhovnikov?

„Duhovna tema" je blag izraz za delovanje hudega duha in ljudi, ki so bolj ali manj zavestno pod njegovim vplivom. Napoved se je v veliki meri uresničila in močno razkraja versko in sploh človeka dostojno osebno, družinsko in javno življenje.

Omenjene sile zla so duhovnega značaja, zato nanje ni mogoče vplivati s „političnimi prijemi", kakor ne moremo s sitom nalivati v sod vode. O tem boju imamo napisana zelo jasna navodila v 6. poglavju pisma apostola Pavla Efežanom. O omenjenih navodilih bi morali veliko premišljevati in se vanje poglabljati vsi, zlasti duhovniki, da bi potem mogli ljudem prav svetovati, kako se ubraniti številnih duhovno škodljivih vplivov sedanjega ozračja ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu.

V svojih sporočilih Devica Marija duhovnike največkrat nagovori z ganljivimi besedami „Moji ljubljeni sinovi duhovniki!" Nam lahko iz svojega duhovniškega življenja opišete kako doživetje, ko ste prav osebno čutili Marijino materinsko bližino?

Takšnih doživetij se spominjam še iz časov, ko še nisem bil duhovnik. Kot prvo bi omenil zaključek šmarnic pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ko sem bil še v prvih razredih osnovne šole. Šmarnice sem doživljal tako globoko, da sem začel jokati, ko sem zvedel, da so se končale.

Spominjam se tudi trenutka, ko sem z medicinsko diplomo v rokah prišel pred oltar Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici ter ji v duhu izročil diplomo. V tistem času sem že vedel, da moja življenjska pot ne bo medicina, ampak redovniško in duhovniško življenje v Družbi Jezusovi.

Kot duhovnik sem bil deležen zelo velikih milosti med duhovnimi vajami v francoskem duhovnem središču Roche d'Or blizu Besançona, ko sem med razlago voditelja odkrival Marijino čudovito vlogo v Jezusovem življenju, v življenju zgodovine odrešenja in v našem osebnem življenju. Zadnje čase se pred vsakim pomembnejšim opravilom obračam z molitvijo zdravamarija k Mariji in vedno doživim potrebno pomoč.

V priložnostnih pridigah, ki jih imate na Kureščku, nikdar ne pozabite spodbujati tudi k zaupanju v pomoč sv. Jožefa. Kaj ima Jezusov rednik povedati družinam našega časa, zlasti fantom in možem?

Skrivnostni pomen sv. Jožefa za življenje vsakega kristjana in za vso Cerkev odkrivam, odkar so škofje med drugim vatikanskim cerkvenim zborom Jožefovo ime uvrstili, skupaj z Marijinim, v prvo kanonsko mašno molitev in odkar sem začel premišljevati, zakaj ima sv. Jožef že dolgo naslov "zaščitnik sv. Cerkve".

Ko pa sem prebral francosko knjigo o tem, kako so nekateri svetniki razlagali vlogo sv. Jožefa v življenju Device Marije in Jezusa ter njegovo mesto v Cerkvi, sem prišel do spoznanja, da bi morali o odnosu med sv. Jožefom, Marijo in Jezusom upoštevati Božje besede: „Človek naj ne loči, kar je Bog združil!"

Zadnja desetletja odkriva mnogo strokovnjakov, ki se posvečajo ljudem - od otrok do odraslih - v različnih duševnih stiskah, pomanjkljivo vlogo očetov v zakonskem in družinskem življenju in s tem posredno tudi v javnem življenju. Vprašanje „Očetje, kje ste?", ki ga je dal za naslov svoje knjige hrvaški psihiater dr. Pavao Brajša, je po mojem prepričanju najpomembnejše vprašanje pri iskanju rešitev številnih kriz današnjega časa in človeka. Kje so očetje v družini, v podjetjih, v političnem življenju, v življenju Cerkve? Ne mislim na osebe moškega spola, ki so spočele otroke, mislim na moške, ki so s srcem in dušo očetje svojih otrok, ki so možje svojim ženam, mislim na moške, ki rešujejo številna vprašanja v javnem življenju z očetovskim srcem in dušo. Pomanjkanje očetovske skrbi in ljubezni pušča globoke rane ne samo v srcih otrok in mater, ampak tudi v številnih krogih vsakdanjega življenja, od vrtcev in šol do voditeljev držav.

Sv. Jožef je bil gotovo najboljši mož-soprog, kar jih je doslej živelo na Zemlji, in najboljši oče, kar jih pozna zgodovina človeštva. Bil je duhovno in človeško tako zrel in plemenit, da je mogel biti Devici Mariji takoj za Jezusom v največje veselje, oporo in pomoč. Znal je živeti v najčistejši ljubezni do Marije in Jezusa. S tem, da ga je Jezus klical za očeta, nam je odkril skrivnostno vlogo, ki mu jo je zaupal Bog Oče, od„katerega je vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji".

Mislim, da sem s svojimi mislimi odprl dovolj smeri za premišljevanje o vlogi sv. Jožefa za vsakega kristjana, posebej za očete.

Jezuitski red, kateremu pripadate tudi vi, se je skozi stoletja odlikoval po svoji veliki zvestobi do Petrovega naslednika in Cerkve. V sporočilih na Kureščku (npr. 7. decembra 1991) pa Marija vabi kar vse, da bi zavarovali „sv. očeta Janeza Pavla II. z molitvijo in zvestobo", molili pa naj bi tudi „za nezveste škofe in duhovnike, ki sejejo razdor..." Pred kakšno nevarnostjo nas svari Mati Marija?

Na to vprašanje bi težko dal neposreden odgovor. Lahko rečem samo to, da nosi Cerkev mnogo zgodovinskih ran, ki še niso zaceljene, prav zaradi nekaterih škofov in duhovnikov, ki so med sobrati in verniki posejali nemir. Pri tem mislim na številne verske zmote in razkole. Tudi naš čas v tem pogledu ni izvzet. Iz pogovorov z ljudmi, ki prihajajo na duhovne vaje, vem, da so rane, ki so jim jih prizadeli duhovniki in tudi škofje ali redovnice, zelo globoke in boleče in da so številni verniki pretrgali stike z župnijskim občestvom prav zaradi teh ran.

Nevarnost je v nezvestobi Jezusu, njegovemu evangeliju in njegovemu zgledu ljubezni. Nevarnost je v tem, da duhovniki govorimo o Bogu in Božjih stvareh „po svojem okusu in pod vplivom svojih slabosti".

Kristjani naj bi živeli v svetu, naj bi se torej vključevali v versko, kulturno, politično in gospodarsko življenje, vendar naj ne bi bili od sveta. Kako nam pri tem lahko pomaga Marijina beseda z dne 7. novembra 1992: „Ne zanašajte se na svoje sposobnosti, na svojo moč in znanje. Le Troedini Bog je vaša moč, jaz pa sem vaša zanesljiva pomoč"?

Kristjani, ki so živeli pred nami, so ustvarjali zgodovino, ki je bila v različnih obdobjih in krajih bolj zgodovina vase zagledanih ljudi kakor pa ponižnih Jezusovih učencev. Največja nevarnost za vsakega kristjana je v tem, da „nateguje Boga na svoje kopito", namesto da bi se prepustil vodstvu Jezusovega evangelija, Svetega Duha in svetnikov.

Vera ne bi smela nikoli postati „predmet" našega (znanstvenega) razpravljanja ali preučevanja. Prav tako ne „predmet" za prepire o verskih vprašanjih ali sredstvo za pridobivanje uglednega položaja in gmotnega bogastva posameznih članov cerkvenega vodstva ali vernikov. Svoje znanje, sposobnosti in darove bi morali usmerjati v graditev toplega družinskega življenja, iskrenih medčloveških odnosov na vseh področjih javnega življenja in otroško negovanih odnosov do oseb Presvete Trojice, svetnikov in angelov. Pri tem nam je lahko največji zgled prav družina Marije, Jožefa in Jezusa. V tej družini bomo našli največjo duhovno oporo in v njihovi družbi bomo lahko dozoreli za življenje v „družini" Očeta in Sina in Svetega Duha.

Kot jezuita vas je gotovo razveselilo, da je Mati Marija ob opozarjanju na pomen sv. Frančiška Asiškega že dvakrat povabila duhovnike, naj „si uredijo duhovnost v strogosti sv. Ignacija Lojolskega" (10. februarja 1992), kar je „pogoj za dobljeni boj proti needinosti v Cerkvi". Kakšna je ta strogost, potrebna za boj v Cerkvi, ki „še ni v najhujšem trpljenju" (13. aprila 1995)?

Beseda „strogost" ima slab prizvok in jaz bi jo raje nadomestil z besedo „gorečnost". Težko si predstavljam, da bi Jožef in Marija vzgajala Jezusa s strogostjo. Tudi Jezusa si težko zamišljam kot strogega učitelja, saj se sicer ob njem ne bi zbirali otroci, bolniki, javne grešnice in različni za javno in versko življenje obrobni ljudje. Jezus ni bil strog, ampak goreč. Gorel je v ljubezni do Očetovega načrta odrešenja, ki naj bi ga uresničil. In gorel je v ljubezni do ljudi, ki jih je želel pripeljati v Očetovo naročje.

Sv. Ignacij je nekaj časa vzgajal samega sebe s strogostjo. Toda potem, ko si je zaradi tega pokvaril zdravje, je svoje prijatelje in mlajše sobrate navajal k umirjenosti glede telesnih pokor in h gorečnosti v njihovem duhovnem življenju. Podoba jezuita, ki se odlikuje v strogosti, je po mojem mnenju zgrešena. Res je, da so bile nekatere oblike telesne pokore več stoletij v Cerkvi v navadi, toda če človek pri tem ne postane bolj ljubeč in bolj ljubezniv, je v nevarnosti, da se bo oddaljil od „življenje ljubečega Boga".

Torej, ne strogost, ampak gorečnost v evangeljskem življenju, v ljubezni do bližnjih, ki so se izgubili ali iščejo Boga, v odnosu do vseh udov Cerkve, zlasti trpečih.

Aprila 1995 je Kraljica miru med drugim omenila: „Ena izmed por, skozi katero vdira temna sila v Cerkev, je očitanje slabosti ljudem v Cerkvi. Ne nasedajte napihovanju in zlim govoricam!" Kako se najlaže odvadimo protievangeljskega moraliziranja in dviganja prsta nad resničnimi in domnevnimi grešniki?

Zadnja leta je kritiziranje „Cerkve" ali, bolje rečeno, nekaterih ljudi v Cerkvi moda, ki je marsikateremu novinarju najboljše sredstvo, da si pridobi publiko. Že prej sem omenil, da so rane, ki jih ljudem povzročajo odgovorni ljudje v Cerkvi, najbolj globoke in boleče. Zato je razumljivo, da so tudi manjše človeške slabosti pri ljudeh, odgovornih za Cerkev, večje in odmevnejše kakor pri običajnih vernikih ali nevernih ljudeh.

Duhovništva in drugih oblik odgovornih vlog v Cerkvi ne moremo presojati kot poklicnega dela, ki ga človek opravlja nekaj ur na dan ali na teden, ampak gre za življenjsko odločitev hoje za Jezusom ali, še bolj določeno, gre za odgovor, ki ga je Jezus postavil Petru: „Ali me ljubiš bolj kakor tile?" Peter je gotovo težko prizadel druge apostole, ko je Jezusa javno zatajil. Toda Jezus mu je dal priložnost, da si je znova pridobil njihovo zaupanje.

Tako naj bi bilo tudi s človekom, ki je v Cerkvi odgovoren za druge, pa je zagrešil pohujšljivo dejanje ali storil drugemu krivico. Kakor vsak človek ima tudi on pravico, da si izgubljeno zaupanje pridobi s poglobljeno ljubeznijo do ljudi, ki so zaradi njega trpeli. Duhovniku in drugim odgovornim ljudem v Cerkvi bi bilo potrebno pomagati, da bi z veseljem služili Jezusovim bratom in sestram. Kako? Tako, da si skupaj z

njimi prizadevamo za bolj evangeljsko življenje in da se nanje radi obračamo v želji po duhovni rasti. Pomagamo pa jim lahko tudi z bratskim nasvetom, dobronamerno kritiko in zlasti z molitvijo.

P. Marijan, razveselili nas boste, ko boste spet prišli na Kurešček h Kraljici miru ter zbrane Marijine častilce okrepili s svojo jasno in kleno besedo. Kako vam pa lahko mi pomagamo pri vašem pastoralnem in karitativnem delovanju?

Priporočam se v molitev! Spomnite se me, ko se boste pogovarjali z Marijo - na Kureščku in drugod, ko se boste obračali k sv. Jožefu in ko boste prejemali Jezusovo Telo. Bosna in Hercegovina je bolj potrebna Božje kakor človeške pomoči.

To velja za vse ljudi, tudi za našo domovino. Če bomo slovenski kristjani bolj eno v „Duhu in Resnici", bomo lahko v pomoč mnogim drugim!

P. S. Kdor želi in more, lahko prispeva tudi gmotno pomoč prek Slovenske Karitas ali prek sobratov pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Bralci lahko pošljejo prispevke na Slovensko Karitas.

P. Marijan Šef, v imenu bralcev Glasnika Kraljice miru iskren Bog plačaj za vaše spodbudne misli v tem pogovoru!

Pogovor pripravil Stanislav M. Maršič