Meseca avgusta leta 1989 sem prevzel službo župnika na Igu in s tem tudi skrb za porušeno svetišče Marije Kraljice miru na Kureščku. V župnijskem arhivu sem našel zajetno mapo z dokumenti, ki so pričali, koliko truda so moji predniki vložili, da bi v težkih povojnih letih rešili cerkev uničenja. Ves ta trud je bil zaman.Tudi sam sem bil prepričan, da je cerkev dokončno zapisana pozabi. Med verniki so bili zelo redki, ki so še gojili upanje, da bo prišel čas, ko bo cerkev obnovljena. Meseca februarja 1990 me je presenetil obisk skupine članov pokoncilskega duhovnega  toka Prenove v Duhu, med katerimi sta bila tudi dva duhovnika. Prosili so me, da bi na ruševinah svetišča lahko občasno darovali sveto mašo in se zbirali k molitvi. Z veseljem sem dal svoj pristanek, saj so me obvestili, da je s to željo seznanjen tudi g. nadškof. Ob tem obisku sem prvič slišal za nenavadne dogodke v zvezi s Kureščkom. Takrat tem pripovedim nisem posvečal večje pozornosti.

V soboto pred belo nedeljo 21. aprila pa se je oglasila večja skupina mož in žena. Izrazili so pripravljenost, da bi iz kapele pri cerkvi odstranili ruševine, uredili zasilno streho in postavili preprost oltar. Vesel sem bil tega zanimanja. Kljub slabemu vremenu smo se odpeljali do ruševin. Najprej smo skupaj prosili božjo in Marijino pomoč in zmolili molitev za začetek obnovitvenih del. Nihče ni takrat slutil kako hitro in bogato bo Marija uslišala našo prošnjo. Kljub hladnemu vremenu in dežju so se možje lotili dela. Kapela je bila kmalu očiščena, tesarji so postavili zasilno streho, drugi pa očistili grmovje in za postaje križevega pota stesali preproste križe. Med delom se je izboljšalo tudi vreme. Posijalo je toplo sonce in ogrelo premočene prostovoljce.

V naslednjih tednih se je zbralo vedno več molivcev. V vseh se je porajala želja, da bi obnovili cerkev. To jih je nagnilo, da so začeli zbirati darove in jih prinašati meni. Nisem jih rad sprejemal, saj takrat še nisem verjel, da jih bom lahko kmalu porabil za namen, za katerega so bili zbrani. Tudi na seji župnijskega pastoralnega sveta smo se pogovarjali, da se je zbudilo zanimanje za Kurešček. Možje so predlagali, da bi s prostovoljnim delom očistili tudi cerkveno ladjo in okolico. V soboto, 26. maja 1990 se je zbralo precej prostovoljcev. Ižanskim župljanom se je pridružilo tudi nekaj mož in žena iz Ljubljane in drugih krajev. V veselem razpoloženju je delo steklo in sredi popoldneva je bila cerkev očiščena ruševin in grmovja.

Ves ta čas sem zbiral zgodovinske podatke o svetišču na Kureščku. Arhivar Nadškofijskega arhiva v Ljubljani je našel tudi dokumentacijo o množičnem romanju, ki ga je na angelsko nedeljo leta 1940 vodil takratni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Tisoče romarjev je skupaj s svojim nadpastirjem prosilo Marijo za mir. Takrat so tudi obljubili, da bodo vsako leto obnovili romanje. Kar petdeset let je minilo od te obljube. Romanj ni bilo in obljuba je bila že pozabljena. Odločil sem se, da bomo po petdesetih letih obljubo zopet izpolnili. V ta namen bi prinesli kip Kraljice miru iz njenega začasnega doma, cerkve v Želimljem. Za dan tega prvega slavja sem izbral zadnjo nedeljo v avgustu, po prazniku Marije Kraljice, ki ga Cerkev obhaja 22. avgusta. Tisto nedeljo 26. avgusta 1990 nas je Marija presenetila. Več tisoč romarjev, mnogi s solzami v očeh, je pozdravilo Marijo. Vera in ljubezen tolikih me je prepričala, da Marija resnično želi imeti na tem kraju svoj dom. Pomisleki, ki sem jih do tedaj še vedno imel, so se umaknili trdni odločenosti, da storim vse, kar zmorem za obnovo Njenega svetišča. Za strokovno pomoč sem se obrnil na prijatelja, diplomiranega arhitekta prof. dr. Jožeta Kušarja. Z veseljem se je odzval moji prošnji. Opogumil me je tudi z obljubo, da bo vse njegovo delo dar za uresničenje načrta. Administrativnih težav ni bilo. Hkrati sem zbral potrebna dovoljenja cerkvenih in državnih oblasti. Oglašalo se je vedno več plemenitih ljudi, ki so se hoteli s svojim darom vključiti v to Marijino delo. Za izvajalca zahtevnih zidarskih del sem  naprosil zidarskega mojstra Franca Pelka. Takoj je bil pripravljen sprejeti to delo. Konec meseca marca leta 1991 smo začeli z delom. Najprej je bilo treba razširiti cesto in napeljati elektriko. Gasilci z Iga so gradbišče oskrbovali z vodo. Mojstri so se najprej lotili zvonika in prav med desetdnevno vojno za samostojnost Slovenije je na vrhu obnovljenega zvonika zasvetilo znamenje Kristusove zmage, križ. Do meseca oktobra so bila groba zidarska dela že končana, cerkev pa kmalu tudi pokrita z bakreno pločevino. Les za ostrešje so prispevali župljani z Iga in Golega, precejšnji del pa tudi prijatelji iz okolice Grosuplja. V pozni jeseni in čez zimo smo že obhajali sv. mašo pod novo streho. Po veliki noči leta 1992 so zidarji nadaljevali delo. Kamnosek Vojko Mužina pa je že pripravljal marmornati tlak in oltar. Kljub nenavadno dolgi in hudi avgustovski vročini je mojstrom uspelo urediti tudi zunanjost cerkve, prostovoljci pa so uredili okolico in zgradili kamnite ograje.

Zadnjo nedeljo avgusta (30.VIII.1992) smo doživeli dan velikega Marijinega zmagoslavja. Skupaj z več kot pet tisoč romarji je slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar sprejel in pozdravil milostni kip Kraljice Miru in ga med molitvijo in petjem pospremil v obnovljeno in na novo blagoslovljeno svetišče. Veselja v srcih navzočih ni pokvaril rahel dež, ki je prav to uro, kot znamenje božjega blagoslova, po hudi suši namakal žejno zemljo. Z nami se je veselila tudi Marija in to svojo radost razodela: »Danes je veliko veselje v mojem Srcu, ko z vami slavim zmago na Kureščku. Moj blagoslov bo spremljal vse, ki ste vzeli  resno moje želje po obnovi tega svetišča, in vse, ki ste z delom in denarjem omogočili obnovo cerkve. TO JE MOJ KRAJ, KRAJ VELIKIH MILOSTI. MOJE IN SINOVO SRCE VAS ČAKA.« (sporočilo z dne 30.8.1992).

Jeseni tega leta sem doživel še eno presenečenje. Gostišče pod cerkvijo, nekdanji planinski dom, so lastnice nepričakovano ponudile v prodajo. Zadnje leto so doživele veliko težav, saj so najemniki z neprimernimi ponudbami izgubili zaupanje gostov. Ob tej novici sem takoj pomislil, da bi bil to lahko primeren dom za duhovnike in romarje. S skupino prijateljev in sodelavcev smo razpravljali o tej možnosti. Čeprav računi za obnovo cerkve še niso bili poravnani, smo razmišljali o nakupu te stavbe. Po dolgih razmišljanjih in molitvi se je izoblikoval predlog, da poprosimo za brezobrestno posojilo prijatelje Kraljice miru, vse drugo pa prepustimo Njej. Ko je bila novica objavljena, so se začeli oglašati Marijini prijatelji in prinašali posojila in tudi darove. Do meseca novembra 1992 je bilo zbrano že toliko denarja, da smo z dovoljenjem Nadškofijskega ordinarijata lahko sklenili kupoprodajno pogodbo. Dotrajano in skoraj neuporabno gostišče je po temeljiti prenovi postalo dom za romarje.

Leta 1993 sem doživel novo presenečenje. Marijo na Kureščku je obiskala skupina iz Švice. V pogovoru so izrazili pripravljenost, da bi tudi oni zbrali dar za uresničitev kakšnega načrta v zvezi z opremo cerkve. Pomisli sem na zvonove in jim predlagal, da bi pomagali pri nabavi. Takoj so bili pripravljeni in obljubili, da bodo plačali stroške v livarni. Opogumljen s to ponudbo sem začel priprave za nabavo zvonov. Ljubljanski nadškof jih je slovesno posvetil v nedeljo, 29. avgusta 1993. Leta 1994 smo Kraljici miru poklonili v dar za njen praznik slike za stranske oltarje v bogatih baročnih okvirjih in svetila (lestence). Leta 1995 pa je cerkev dobila še primerne orgle. Velik del denarja za kraljico instrumentov so zopet prispevali prijatelji iz Švice, ki so omogočili že nabavo zvonov.

Letos, 10. februarja (1996) smo obhajali šesto obletnico Marijine pobude za obnovitev molitve in svetišča na tem, do takrat pozabljenem in zapuščenem kraju. Vsa ta leta so bila polna čudovitih doživetij Marijine posebne navzočnosti. Tudi jaz sem pri vseh naporih doživljal, da je Marija resnično sama pri delu. Nikoli nisem nikogar prosil pomoči. Marija je navdihnila tisočem pripravljenost, da so svojo vero in velikodušno ljubezen vgradili v stene Njenega svetišča. Državne in cerkvene ustanove dela niso ovirale, ničesar pa niso prispevale.

Vsak, ki z odprtim srcem obišče svetišče Kraljice miru na Kureščku, začuti, da tu lahko moli. To ni nič čudnega, saj je vsak kamen tega božjega hrama znamenje Marijine ljubezni. »ki je na poseben in osebni način stopila tudi na ta košček zemlje.« (sporočilo z dne 10.2.1996).

Kaj nam bo prinesla prihodnost? To je v božjih in Marijinih rokah. Že 7.9.1991 je razodela željo, da bi zgradili na travniku pod sedanjo cerkvijo veliko svetišče v čast Sveti Trojici. 10.2.1993 je obljubila, »da bo z gradnjo novega svetišča na Kureščku, posvečenega Sveti Trojici, rasla tudi Cerkev in se duhovno bogatila. Ne samo tukaj, na mnogih mestih po svetu bodo oživele Cerkve, ki so že skoraj mrtve« (sporočilo z dne 10.2.1993). Naslednje leto pa nas je opozorila na najvažnejšo pripravo za uresničitev te obljube. Prosila nas je: »Molite in si prizadevajte, da bodo hitreje dozorele okoliščine za začetek gradnje cerkve Svete Trojice in da bo šel moj glas po vsem svetu« (sporočilo z dne 10.2.1994). Kdaj bodo »dozorele okoliščine za gradnjo nove cerkve Svete Trojice« ta hip ne ve nihče. Lahko pa upamo, da bo Marija sama dala znamenje, ko bodo razmere dozorele. Sam mislim, da bo prvo znamenje pridobitev lastništva zemljišča, na katerem bo stala nova cerkev. Trenutno so še ovire do tega cilja, so pa tudi znamenja, da ga bo možno uresničiti. Verjetno nam Marija pripravlja presenečenja.

Obnovljeno svetišče Kraljice miru blesti kot znamenje. Tleča iskra, zakrita z velikim kupom pepela sovraštva in hudobije, je vzplamtela v daleč viden kres. Znova nas opozarja na zaklad evangelija, ki so ga pred 1250 leti sprejeli naši predniki. Molimo po Marijinih namenih, da bi mnogi v luči tega kresa s poglobljeno vero in zaupanjem uzrli pot v prihodnost.