Pokojna žena Sida

Junija 1946 pa se je civilno poročil z vdovo Sido. Spomladi 1949 je šel v oficirsko šolo. Čez nekaj let se je odrekel oficirski karieri pri policiji in po enem letu učiteljišča postal učitelj, čeprav se je s preusmeritvijo njegova plača več kot razpolovila. Leta 1954 mu je v roke prišlo Sv. pismo in ga je vsega prebral, nekaj poglavij po večkrat. Na sejah komunistične partije več ni bil aktiven. Pogosto je kleče premišljeval in molil po svoje, brez obrazcev. Po štirih letih mučnega iskanja rešitve v Svetem pismu mu je Bog ob branju Jn 3,16 poslal milostno spoznanje, da ne bo pogubljen nihče, ki veruje v Boga. Vodstvu Komunistične partije Slovenije je leta 1956 napisal izjavo o izstopu iz partije. Sledila so nenehna zasliševanja in vsakovrstna mučenja.

Posvečen v duhovnika

Zaradi bolezni srca je moral pogosto na zdravljenje v bolnišnico in družina je zaradi pomanjkanja stradala. Predčasno se je moral upokojiti. V javnosti je še vedno veljal za zagrizenega komunista, zato ga tudi katoličani niso sprejemali. Pot k Očetu ga je vodila k evangeličanom, baptistom, adventistom, združeni cerkvi,  starokatoličanom. Najbolj je pri vseh pogrešal, da nikjer ne izpolnjujejo Jezusovega naročila: »To delajte v moj spomin...«; prave Jezusove učence je začel gledati v katoliških duhovnikih. V svoji stiski je pisal svojemu birmanskemu botru, tržiškemu župniku Zakrajšku, ki pa je v njegovi želji tudi najprej videl provokacijo. Ker je domačo cerkev v Begunjah na Gorenjskem našel večkrat odprto, je začel zahajati tja na osebno molitev, kar je med »pobožnimi« vzbujalo začudenje, opazke in neizrečene žalitve. Srčno si je želel postati duhovnik. 41-leten je začel misliti na študij teologije, ki jo je zatem v letu 1969/70 res vpisal. Da finančno ne bi obremenjeval družine, je v neki tovarni vseh pet let študija delal kot nočni čuvaj ter med službo študiral. Že nekaj let pred študijem sta z ženo začela živeti kot brat in sestra, kar je trajalo vse do njene smrti 24. decembra 1992. Med študijem je veliko molil in premišljeval. Hotel je popraviti, kar je zamudil z versko vzgojo svojih dveh hčera, pastorka ter žene. Ni hotel izvajati nobenega pritiska, ampak je le molil. Kmalu je bil uslišan, saj so se drug za drugim obračali k veri oz. zakramentom. V petem letu njegovega študija je žena Sida zbolela za sklerozo multipleks. Špelič je ugotovil, da bi bilo nekrščansko, če bi zdaj še naprej mislil na duhovništvo, zato sta z ženo sklenila cerkveni zakon in on jo je požrtvovalno negoval vsa leta do njene smrti. 24. decembra 1984 mu je nadškof dr. Alojzij Šuštar podelil diakonsko posvečenje. Leta 1989 je po petih letih nikdar pojasnjene bolezni umrla 13-letna vnukinja Dunja. Decembra 1989 se mu je v Medjugorju prvič prikazala Mati Božja, zatem pa največkrat na Kureščku, pa tudi drugje. Nadškof dr. Šuštar je 5. oktobra 1993 ustanovil preiskovalno komisijo za raziskavo Marijinih prikazovanj.

Oče France in bolna Jelka

Franceta Špeliča je v duhovnika posvetil nadškof dr. Alojzij Šuštar v Bohinski Bistrici 21. novembra 1993. Špeliču se od leta 1987 pojavljajo tudi boleče rane kakor sv. Frančišku Asiškemu oziroma svetniškemu kapucinu patru Piju.

Na željo Matere Marije Franceta Špeliča vsi tisti, ki ga sprejemajo, kličejo "oče", saj je mnogim postal kakor oče in ne samo brat.

Intervju z o. Francetom Špeličem