V četrtek, 6. februarja 1997, me je urednik Mohorjeve družbe Celje Matija Remše popeljal v še zasneženi Zalog pri Cerkljah. Nebo nad Gorenjsko je bilo v nekakšnem potresu sivin, sinjin in sonca. Ura je bila devet, ko sva pozvonila v župnišču. Odpret nama je prišel g. Špelič, ki naju je že čakal ... V treh urah se je med nama razvil pogovor, ki sva ga čez dober mesec, 14. marca 1997, dopolnila z dveurnim dodatkom. Naj se g. Špeliču zahvalim za njegovo prijateljsko razpoložljivost.

Spoštovani g. Špelič, ko ste v svoji avtobiografski knjigi “Vrnil se bom k Očetu” (Celje 1990) končevali svojo dotedanjo življenjsko zgodbo – mladost, partizanstvo, miličništvo, učiteljevanje, spreobrnjenje – je v Vas tlela nekakšna polzavestna želja – postati duhovnik ...

Prvotno sem si želel postati stalni diakon. Nadškof Pogačnik se je zavzel za to mojo misel, z njo je šel na jugoslovansko škofovsko konferenco, a tam kljub svojemu optimizmu ni uspel. Takrat v Jugoslaviji stalnih diakonov ni bilo. Ja, potem, v času omenjene knjige, se je vame prikradla sanja, da bi bil duhovnik. Postati duhovnik! Darovati eno samo sveto mašo! A kako si upati kaj takšnega? Bil sem čez štirideset let star, bil sem poročen, za sabo sem imel le pet let teološkega študija.

Kakšno življenjsko perspektivo ste torej imeli proti koncu svojih teoloških študij?

Streči ženi, ki je takrat zbolela (in potem 20 let ležala bolna), ukvarjati se s hišo, s sadovnjakom, s čebelnjakom ...

Toda knjiga Vašega življenja se je odpirala v neko novo, prav tako dramatično kakor nesluteno poglavje: v komuniciranje s svetom nevidnega. Prišla je namreč neka skrivnostna napoved. V Medjugorju, ne?

Ja, zgodilo se je v Medjugorju.

Mimogrede: ste imeli Medjugorje zmeraj za verodostojno kljub rezervam, če že ne nasprotovanju lepega dela cerkvene hierarhije v bivši Jugoslaviji?

Ko sem šel leta 1987 prvič v Medjugorje, sem tam hodil bolj kot turistični opazovalec in ne kot romar: neopredeljen, tako rekoč nevtralen, ne za prikazovanja ne proti. A ko sem šel tja naslednjič, glejte, kaj se mi je zgodilo.

Takrat so se Medjugorski vidci srečevali v desni zakristiji. Zanimalo me je, kakšna je notranjščina tistega prostora: gnala me je čista radovednost. Hotel sem stopiti vanj. A ko sem položil nogo – samo eno nogo – čez prag, me je zagrabil krčevit jok, meni popolnoma nerazumljiv. Saj vendar nisem bil ne žalosten ne vesel, bil sem razpoloženjsko indiferenten, pa je tisti divji jok kar bruhal iz mene, nisem se mu mogel upreti. Tako sem torej jokal, sam v tistem prostoru, dokler se jok ni umiril. A ko sem potem šel na prosto in zagledal sopotnika iz avtobusa, sem se ozrl proč od njega, da bi prikril, kako požiram tisti svoj jok. Napetost je trajala še kaki dve uri, ko sem tako rekoč bežal pred soromarji, da mi ne bi videli v obraz. A že v zakristiji, ob prvem izbruhu, sem si rekel: “Marija, tukaj si me torej čakala!”

Do drugega takega pretresljivega doživetja je prišlo leto pozneje, 18. aprila 1988, na tistem kamnitem pobočju, ki ga imenujejo Crnica. Na tistem mestu prvega prikazovanja smo se romarji razkropili sem ter tja. Ostal sem sam. Ko sem tako stal, sem nenadoma zaslišal močan moški, poudarjam, moški glas: “Našel boš svetinjo Matere Božje, križec in del rožnega venca. Tedaj se bo začelo novo obdobje tvojega življenja.” Drugi romarji glasu niso slišali.

Nadaljnje doživetje me je čakalo spet čez eno leto, in sicer 10. junija 1989, prav tam, med kamenjem in grmičjem Crnice, kakih 50 metrov naprej od križa. Bilo je dopoldne, točno ob 9.50.

Že takrat so nekateri romarji hoteli govoriti z mano o svojih težavah. Sprejemal sem jih sede na neki skali. Ko sem sprejel zadnjo romarico, sem se začel zahvaljevati in moliti za tiste moje obiskovalce. Ko sem tako molil, gledaje proti tlom, sem zagledal tam križec in drobcek rožnega venca. Naj Vam pokažem: oboje je sčrnelo, kot vidite. Že sem hotel najdbico odvreči, že sem zamahnil z roko, ko me je obšla misel: To je vendar križec, ne moreš ga zavreči. Vtaknil sem ga v žepek za uro. Potem ne vem več, kaj se je takrat z mano godilo. Padel sem, ne da bi se zavedel, in zagledal Marijo: lebdela je v zraku nad grmičem.

Oprostite najbanalnejšemu, najbolj časnikarskemu vprašanju, čeprav vem, da zanj ni odgovora. A vendarle: kakšna je bila Gospa?

Nemogoče jo je opisati. Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Tudi če bi bil slikar ali kipar, je ne bi bil zmožen upodobiti. Lahko rečem le: to je bilo doživetje nepopisne sreče, ob zlitju vizualnega vtisa, občutja Božje navzočnosti in Gospejinega glasu. Ko sem spet prišel k sebi, sem se zavedel, da ležim in jočem, nezadržno jočem od sreče. Romarji so bili že odšli. Zbirali so se ob avtobusu spodaj na ploščadi pred cerkvijo in me pogrešali. Iskat so me prišle tri romarice, prepričane, da sem kot srčni bolnik doživel srčni napad. Govorile so že o nosilih. “Pustite me na miru, pustite me samega, Marijo sem videl,” sem jim rekel. Sedel sem na kamen. Ko sem potem stopil mimo grmička, nad katerim sem bil videl lebdeti Marijo, sem zagledal na veji tole verižico. Ni bila preprosto obešena, ampak je visela navita in speta na konceh, kar je kazalo na to, da je ni kdo izgubil, ampak da jo je nalašč navil na vejo. Ko sem jo podržal, sem po teži sklepal na zlato. Zaskrbelo me je: ni moje. Kaj naj naredim? Pogledal sem v nebo: Bog, po prvem duhovniku, ki ga bom srečal, mi povej, kaj naj naredim s tole verižico.

Ko sem prišel do cerkve, sem zagledal duhovnika, frančiškana, ki je čakal na spovedance. Stopil sem k njemu: “Govorite slovensko ali hrvaško?” “Hrvatski,” se je glasil odgovor. Vprašal sem ga, kaj naj naredim z verižico, najdeno na Crnici. “Brate, imaj to za uspomenu na Gospu,” mi je odgovoril.

Ko sem bil četrtič v Medjugorju, sem spet na istem mestu videl Marijo. Zaradi težav z nogami sem hodil s palico, medtem ko sem v drugi roki nosil torbico. Ko me je ob videnju vrglo v skalovje, mi je palica letela na eno stran, torbica pa na drugo. Ko sem se osvestil in hotel pobrati palico, sem na tleh ob njej zagledal kovinski drobec ... Tale je. “Poglej, kaj je tisto na tleh,” sem rekel romarici. Na moje opozorilo je pobrala tisto stvarco. “Kipec Srca Jezusovega,” je rekla.

Tako verižici kakor kipcu ne pripisujem posebne važnosti. Sta mi samo v drag spomin. Pač pa pripisujem važnost križcu, ker je bil križec napovedan.

Kaj Vam je zbujalo vero v verodostojnost prikazovanj? Ste zmeraj imeli to vero?

Zmeraj, razen ko sem bil v Medjugorju prvič. A že naslednje leto sem ob prvem videnju tam moral odsloviti vsak dvom. Takrat mi je Marija rekla: “Bodi miren, Dunja (moja mala pokojna vnukinja) je pri meni in moli za vas. Če boš ljubil duhovniški poklic, boš duhovnik.”

To je bilo rečeno leta 1989, štiri leta pred ženino smrtjo. Umrla je namreč leta 1993. Moram pa pripomniti, da me Marijina napoved ni ravno razveselila. Prej vznemirila in zaskrbela. Duhovnik – le kako pri svojih letih in kot poročen človek? Pozneje sem trpel ob misli, da sem s svojim dvomom žalil Gospo ...

V kakšnih okoliščinah ste študirali, kako ste se zjutraj po službi kot nočni čuvaj v tovarni vozili v Ljubljano na Teološko fakulteto, o tem ste pripovedovali v svoji avtobiografiji. Kako pa je Vaša žena gledala na Vaš teološki študij in sploh na Vašo usmerjenost v duhovno?

Teologijo sem začel v šolskem letu 1969/70. Žena je potem živela še 25 let. Ni nasprotovala ne mojemu študiju ne moji duhovni usmeritvi ... V vsem sva se sporazumela.

Kako ste se kaj znašli med mladimi bogoslovci? In med profesorji? Kako so Vas sprejeli medse? Ali ni bilo kaj sumničenja glede na Vašo partizansko in partijsko preteklost?

To so bili časi, ko je režim operiral tudi s provokatorji, zato je do kakšne sumnje že moralo priti. “Gledali smo te postrani, nismo ti zaupali,” so mi priznali potem nekateri. Verjetno je na to nezaupanje vplivalo tudi dejstvo, da nisem stanoval v lemenatu. V času izpitov sem se za tistih nekaj tednov udomil pri franščiškanih. A nekateri sošolci in profesorji so mi zaupali od vsega začetka.

Katero teološko področje Vas je posebej zanimalo? Dogmatika, Sveto pismo, mistika? Ste imeli kaj težav s študijem?

Zanimala me je dogmatika. Posebej me je zanimalo Sveto pismo. Težave sem imel s filozofijo, in sicer zaradi latinščine. Predavala se je sicer v slovenščini, toda glavne teze so bile v latinščini, profesorji pa so pri spraševanju izhajali iz njih.

Katerih profesorjev se posebej spominjate?

Zelo razumevajoči so bili na primer profesorji Miklavčič, Strle, Janžekovič, Aleksič. K prof. Strletu sem se prišel nekoč opravičit, češ da še ne zmorem njegove snovi za izpit, kljub potekajočemu roku. Pogovor o izpitni snovi se je nekam zavlekel. “Imate indeks?” me je na koncu vprašal profesor. “Imam ...” “Dajte sem: izpit je že opravljen.”

Eno je teološki študij, drugo pa je mašniško posvečenje. Je bila pot do posvečenja težka? Je bilo dosti nasprotovanja? S katerih strani? Kakšno je bilo razpoloženje cerkvene hierarhije do Vas?

Ko sem bil posvečen v diakona, ni bilo problemov. Kritike so se začele oglašati po posvečenju. Oglašale so se seveda tudi po mašniškem posvečenju. Kaj vse je moral prenesti g. nadškof!

No, za to, kar sem moral prenesti z onkraj oceana, od neke družine iz Kanade, mojih rojakov iz Suhe krajine, je izraz kritika daleč preblag. Obisk tistih petih ljudi – trije bratje in dve sestri – je bil bolj hišni pogrom. Za kaj je šlo? Očitali so mi, da sem kriv za smrt njihovega očeta, če pa sam nisem kriv, da moram vedeti za krivce.

“O vašem očetu ne vem drugega, ko da je bil po vojni ubit, krivca pa ne vem,” sem jim odgovarjal. A tista moja soba na Javorniku gotovo še ni doživela takšnega obsedenega divjanja in sramotenja.

“Bilo je bičanje, kaj?” je potem rekla ženska, ki je to slišala onkraj sten, namigujoč na moj siceršnji pasijon. No, niso bili vsi prostaški: dva nista bila. Sicer pa se je zelo podobno godilo tudi nekemu sorodniku omenjenih, ki so ga prav tako obtoževali za očetovo smrt ...

Vprašali ste me, kako je name gledala hierarhija. Gospod nadškof Šuštar me je imel rad in jaz bi se mu iz srca rad oddolžil s tem, da bi kot duhovni pomočnik čim vzorneje pastiroval v temle kraju, ki mi ga je dal v duhovno oskrbo. Prav tako me je imel rad škof Lenič. Tolažil me je, če je bil kdaj stari nadškof Pogačnik do mene pozabljiv ali odrezav.

Ko je bil posvečen bogoslovec Jurak, ta strpinčena žrtev Udbe (danes je župnik v Gozdu pri Kamniku), je Lenič rekel: “Zdaj čakam, da bo posvečen še Špelič.” Pa takrat sem bil še poročen ...

S prijateljem sva obiskala škofa Leniča kakšen mesec pred njegovo smrtjo. “Čakam, da pride pome Marija,” nama je rekel iz postelje, v svetniški razpoložljivosti ...

No, lahko vam rečem, da je tudi škof Stanko Lenič stopil med moja videnja. Videl sem, kako je Marija lebdela nad njim, ležečim v postelji.

Bil sem pri Vaši novi maši: cerkev na Brezjah je bila polna do zadnjega kotička. Kako ste doživeli tisti dan? Ali pa ste globlje doživeli dan mašniškega posvečenja v Bohinjski Bistrici?

Močneje sem doživel posvetitev kot novo mašo. Nove maše si niti nisem posebno želel. Globlje me je nagovoril obred posvetitve, čeprav so prišli tja tudi kakšni nasprotniki.

Ste se po posvečenju zanimali za kakšno dušnopastirsko zaposlitev? Kje?

Moral sem se zanimati, saj je duhovnik postavljen za ljudi. V Bohinjski Bistrici sem deloval že kot diakon. Bil sem srečen tam. Lepo sva se razumela z župnikom Fortuno. Bohinjci veljajo za ljudi, ki težko sprejemajo nedomačina, a če ga sprejmejo, ga sprejmejo zares. Zdaj me prihajajo obiskovat iz Bohinja z avtobusom. V Bohinjski Bistrici sem doživljal duhovno rast. Vse noči od petka na soboto sem dve leti in pol preklečal pred Najsvetejšim, pozimi v kapeli, poleti pa v cerkvi. To se je dogajalo iz neke silovite notranje nuje. Kot duhovni pomočnik na Jesenicah sem stanoval v stari hiši na Javorniku, v stanovanju bivšega župnika, ob težki invalidki. Do farne cerkve je bilo pol ure daleč, a v hiši sem imel kapelo. Tam sem v nočnih urah veliko premolil.

Kako Vam je potekal čas v tistih molitvenih nočeh v Bohinjski Bistrici?

Hitro. Tiste ure so bile kratke, prekratke...

Je prišlo tam do kakšnega posebnega doživetja?

Neko noč sem začutil Marijino bližino, ne da bi se tega zavedal. Ponoči ob 2. uri je v kapeli nastal izredno močan vonj, še najbližji vonju gozdne ciklame. Bil sem v kapeli, kajpak sam. Kdo naj bi bil prinesel tisti čudoviti vonj? Šel sem duhat cvetje okrog tabernaklja, pa vonj ni prihajal od tam. Vonj je trajal kake pol ure. Nato je prav tako hitro izginil, kakor se je bil na hitro pojavil. Da pa je šlo za Marijino bližino, sem odkril leta pozneje daleč od Bohinjske Bistrice: na dvanajsti postaji križevega pota na Križevcu nad Medjugorjem.

Za romarje iz avtobusa sem vodil križev pot po tisti kamniti strmini. Molil sem prosto, po navdihu. In tam sem zaznal isti vonj kot v kapeli v Bohinjski Bistrici. Vrglo me je na kolena in začel sem jokati. Nihče drugi ni čutil tistega vonja. Ljudje iz avtobusa so začudeno gledali, ko sem tako padel in jokal.

Z Jesenic sem potem prišel sem v Zalog. Že kot diakon sem sprejemal obiske ljudi iz Slovenije, sem pa prihajajo večinoma tujci, največ Nemci, Avstrijci, Švicarji, Belgijci, Holandci, Južni Tirolci, tudi Italijani iz Gorice in Trsta, zadnji čas tudi Hrvatje. Slovenec iz primorskega zamejstva doslej en sam, iz Gorice.

Kako so mogli zvedeti za Vas?

Nimam pojma. Nikoli nisem delal reklame zase. No, doslej je prišlo tudi vsaj petdeset tujih duhovnikov. Tudi mnogi duhovniki so danes v stiski. Tudi zaradi celibata. Tam je mnogo padcev.

Kako gledate na celibat?

Celibat je velika milost.

Vas je obiskal kakšen škof?

Ne, bili pa so posredni stiki.

Vas kdaj obišče kakšen bivši partizanski tovariš?

Ja, kot duhovnika, ker želi opraviti spoved ali se duhovno pogovoriti. Ne kot partizan partizana. Pri spovedi je bilo tudi nekaj domobrancev in domobranskih oficirjev. – Ko sem imel lansko leto mašo v Kočevskem Rogu, me je tam vodil – ne spoznam se po tistih gozdovih – bivši domobranec, moj bivši sošolec iz osnovne šole, Stanko Šušteršič, danes moj dober prijatelj. Ko bi si vsi partizani in domobranci znali tako seči v roke, kakor sva si midva ...

Ko bi Vi živeli v Italiji, bi Vas oblegal tisk. Mogoče bolj liberalni kot katoliški. Se je slovenski tisk kaj zanimal za Vas, kljub svoji bivši partijski zasedbi in svojemu provincialnemu posluhu? So prihajali k Vam tudi ljudje, ki niso imeli prijateljskih namenov?

Časnikar Lesar od Dnevnika bi rad pisal o meni. Pa sem ga odslovil. Sem proti senzacijam.

Neprijateljsko razpoloženih ljudi pa ni bilo k meni, ce izvzamem že omenjeno družino iz Kanade ...

Novo poglavje v Vašem življenju, najodmevnejše v javnosti, z novim odprtjem v nevidno: Kurešček. Cerkvica sredi dolenjskega gričevja, ki je bila pred desetletjem v razvalinah, je danes bleščeče obnovljena in cilj čedalje bolj množičnega romanja tudi z onkraj slovenskih meja. Pravzaprav je Gospa v svojem zadnjem sporočilu 4. januarja 1997 izrazila nekaj razočaranja nad slovenskimi romarji ... Rekla je namreč:

Kurešček se je začel v Medjugorju. 9. decembra 1989 sem imel spet videnje, v katerem mi je Gospa rekla: “Sin, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Sinovo srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete ... Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju. Blagoslavljam te.”

Na pozabljenem in zapuščenem kraju ... To sem povedal duhovniku Jožetu Razingerju, župniku na Koroški Beli, ki je bil na romanju. Kakor bi bil iz puške ustrelil, je rekel: “Ali je to Kurešček?” “Kje pa je to?” sem vprašal – Kureščka nisem poznal niti po imenu. “Samo to vem, da je to neka porušena Marijina cerkev tam na dolenjski strani,” je odgovoril. In glejte, že drugi dan je šel iskat Kurešček in našel razvaline stare cerkvice. Tako se je začelo. Čez poldrug mesec, 29. januarja 1990, je sledilo videnje, ko mi je Marija naročila: “Pojdite na Kurešček, ostanite mi zvesti, Kraljica miru sem.”

Deset dni pozneje, 10. februarja 1990, se nas je zbralo kakih osem ali devet, več duhovnikov kot laikov – imena so ohranjena – in smo odšli na Kurešček. Obstali smo pri razvalinah: pokonci je stal le še kos stene in zvoniček, a ta je bil zažgan, ker so nekaj let prej naredili iz njega prvomajski kres. Tedaj me je pri zunanji kapeli, ne da bi se sam tega zavedal, vrglo v tiste skale. V videnju je Marija rekla:

“Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev. Tukaj se srečujte z mojim in Sinovim srcem.

Takoj postavite simbole vere in molitve. Čimprej začnite s priložnostno sveto daritvijo, ki naj postane redna. Naredite začasen prostor za sveto mašo, tako da bo darovalec pod streho. Tu bodo pobožnosti, dokler ne boste zgradili doma in cerkve, kamor se bom naselila kot Kraljica miru in delila mir.

To bo milostni kraj, kraj ozdravljenja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa. Hčere in sinovi, ki ste v Prenovi, poskrbite, da ne bom sama ob prvih četrtkih, petkih in sobotah. Te dneve me obiskujte na tem kraju, jaz pa vas bom blagoslavljala.

Ljubite Ljubezen, moje srce je pot do nje. Ljubite se med seboj! Ljubezen je močnejša od satana, ki vas bo večkrat oblegal. Bodite zvesti in molite! Jaz bom z vami. Ničesar ne dokazujte, jaz bom dokazala. Učite se iz sporočil, ki sem jih dala v Medjugorju. Blagoslavljam vas.

Ne boj se. Preizkušnje bodo velike. Bolečina je tvoja vzgojiteljica. Jaz sem s teboj. Blagoslavljam te.”

Vam je bila res napovedana in v videnju prikazana nova velika cerkev, ki naj bi zrasla na mestu današnjega planinskega doma?

Ne na kraju doma, ampak kakih 200 metrov naprej proti cerkvici, zahodno od doma, v nekakšni plitvi dolinici: pokazani sta mi bili lokacija in cerkev. Ko smo šli tam po grobo pošodrani cesti, me je vrglo ob tla. Videl sem Jezusa, ki je držal cerkev na glavi in jo podpiral z obema rokama. Cerkev je bila dvonadstropna; simbolična trojnost, videl sem jo namreč posvečeno Sveti trojici. Kakšna naj bo cerkev, za to smo se obrnili z devetdnevnico na škofa Vovka. Sicer pa je bil Vovk eden od štirih škofov, ki so stali v videnju na vogalih cerkve. Prvi je bil Baraga, drugi Slomšek, tretji Vovk, četrti je bil nepoznan, nerazločljiv.

Tudi takrat, v tistem videnju na šodru, se je prikazen predstavila kot Kraljica miru. Sicer pa je bila tudi stara cerkev, nastala v turških časih na tistem griču, primernem za opozorilne kresove (odtod ime), posvečena Kraljici miru. Iz stare cerkve se je rešil v novo Marijin kip, potem ko je 45 let čakal na to vrnitev spodaj v Želimljah.

O Kureščku lahko torej rečemo, da postaja privilegiran Marijin kraj z milostnim izžarevanjem prek slovenskih meja. Je Mogoče reci, da se ta privilegiranost izraža tudi s pojavi, ki so za takšne kraje značilni, kakor so na primer posebna videnja, ozdravljenja in spreobrnjenja?

O vizualnih pojavih ne bom govoril, čeprav bi lahko navajal za pričo človeka, katerega zanesljivost je zame stoodstotna. Tudi kar se ozdravljenj tiče, prepuščam besedo morebitnim ozdravljencem, čeprav tudi vem kaj o tem.

Lahko pa postrežem z nekaterimi dogodki iz duhovne sfere, kjer je po moje poseg Božje milosti evidenten.

Prvi primer bi lahko tudi imenoval konec neke alkoholne zasvojenosti. Gre za Slovenca s Koroškega, ki se kljub osemkratni hospitalizaciji ni mogel izkopati iz alkoholizma. Večkrat je hotel abstinirati, ampak ni nikoli vzdržal. Že je padel v delirij. Od žene se je dal pregovoriti, da je z njo šel na Kurešček. Obljubil ji je, da tisti dan ne bo nič pil. A že pred mašo se je v domu tako napil, da je v cerkvi – maša je bila nemška – obsedel na tleh. Ne na stolu, ampak na tleh. Med obredom sem bil jaz skrit za oltarjem. Po maši so zaceli ljudje po stari romarski navadi hoditi po kolenih okrog oltarja. Moški, o katerem pripovedujem, je hodil po štirih, po živalsko, žena za njim pa normalno. Ko se mi je moški približal, me je neka notranja nuja spodbudila, da sem levo nogo premaknil naprej, da bi prihajajočemu zastavil korak. Ko sem ga tako pridržal, sem mu dal roke na glavo in molil nad njim. Molil sem nekako takole: “Gospod, osvobodi tega človeka bremena, ki ga nosi!” Nato sem ga spustil naprej. Žena je (kakor mi je potem sama povedala) zunaj godrnjala: “Kaj je oni bradač zaustavljal mojega moža, da je morala vrsta obtičati?” Ko sem prišel iz cerkve, je pokazala name: “To je tisti!” Čez kako leto in pol sem jo spet videl na Kureščku. Poklicala me je, se predstavila kot žena onega alkoholiziranca in rekla: “Od takrat moj mož ni poskusil nobenega alkohola več!” Danes, po treh letih, je še zmerom abstinent. Gospa zdaj hodi na Kurešček kot prevajalka pri nemških skupinah, jaz namreč ne znam nemško. Potrdila mi je, da mož sploh ne čuti več potrebe po alkoholu.

Drugi primer bi lahko imenoval konec nekega sovraštva. Na Kurešček sta prišli z dvema različnima romanjema dve sestri Prekmurki (pravzaprav je prva živela v Prekmurju, druga pa na Gorenjskem), ki zaradi spora v zvezi z dediščino že osemindvajset let nista bili spregovorili. Ko sta se slučajno srečali na Kureščku, sta brez besed padli druga drugi v objem in v joku prosili medsebojnega odpuščanja. Kurešček ju je rešil skoraj tridesetletnega sovraštva.

Tretji primer ali najdenje Boga. Moški okrog šestdesetih let, sam neveren, je z avtom pripeljal svojo verno ženo na Kurešček. Ko sem spovedoval na prostem, je začel nemirno hoditi gor in dol mimo vrste čakajočih spovedancev. To je delal še in še, kot urino nihalo se je vračal gor in dol ob vrsti, tako da me je začela stvar nervirati. Skoraj bi ga bil opozoril na tisto neuvidevnost, saj bi lahko ujel na uho, kar je govoril spovedanec. A glej, mož se je postavil tudi sam v vrsto in močno jokal. Ko je prišel do mene, je rekel: “Ne vem, kaj se z mano dogaja. Nisem veren, ampak se nisem mogel odtrgati od vas. Rad bi šel stran, pa nisem mogel. Povejte, kaj se z mano dogaja.” Sledil je duhovni pogovor in rekel sem mu: “Obiskala vas je Božja milost in tudi jok je znamenje Božje milosti.” Prišlo je do tega, da mi je rekel: “Bi lahko opravil spoved?” In res je opravil življenjsko spoved od šolske dobe naprej. Ko je opravil spoved, je bilo konec maše. “Na, še do obhajila ne bom mogel!” je potožil. Za njim je čakalo na spoved še šest oseb. Pa sem ga potolažil: “Obhajal vas bom jaz, počakajte.”

Kako naj imenujem to drugače kot dogodek milostnega kraja?

V primerih, ki ste jih navedli, nastopajo starejši ljudje, torej ljudje, ki so v mladosti imeli neko krščansko vzgojo. Krščanstvo je bilo pri njih treba pravzaprav predramiti iz mrtvila. Kaj pa mladi, recimo pripadniki socialistične generacije, ki so bili brez verskega pouka, kolikor pa je bilo krščanske vzgoje v družini, jo je odplaknilo uradno brezboštvo, združeno s praktičnim materializmom?

Na Kureščku se srečujejo z Bogom tudi mladi. Naj navedem primer mladega človeka, celo športnika.

“Jaz ne vem, kaj je to.” Rekel sem mu, naj gre k svojemu župniku, ki ga bo poučil. Res je šel in župnik ga je napotil na katehumenski tečaj. Toda službena obveznost – trening, od katerega je bil odvisen njegov kruh – mu ni dovolila, da bi se ga udeleževal. Tako sem mu rekel, naj pač poišče duhovnika, da bi ga pripravil na zakramente. Poiskal je mene, čeprav me ni poznal. Za njim je prišlo še šest drugih, krščenih, a brez birme, ljudi iz raznih poklicev ...

Kurešček je torej postal za vas pomembna življenjska postaja. Vendar pa s tem presenečenj iz onstranskega sveta še ni bilo konec. Kdaj ste prvič opazili na sebi kri iz Kristusovih stigem? Vam je bilo takrat dano kakšno pojasnilo? So rane nastopile vse hkrati?

Sam nisem nikoli rekel, da so to Kristusove rane. Če drugi o tem govorijo in pišejo, je to proti moji volji. Res pa je: rane imam. Vidite jih na primer tukaj na čelu, zdaj zaprte: obkrožajo mi lasišče v krono.

Kdaj se je to začelo?

17. septembra 1987 v zdravilišču Atomske toplice v Podčetrtku; spremljal sem bolno ženo. Nekega dne sem jo peljal v kopalnico, kjer je imela vodno masažo. Po 20 minutah sem se vrnil ponjo.

Ko sem stopil v kopalnico, je žena prestrašeno rekla: “Kakšen pa si? Si padel?”

“Ne.”

“Te je kdo udaril? Si se kam zaletel?”

“Ne,” sem rekel nataknjeno, “zakaj sprašuješ?”

“Saj si ves krvav.”

Dotlej se krvi nisem zavedal, pač pa sem prej med molitvijo imel občutek, da me peče okrog glave. Pomislil sem na glavobol. Zdaj pa sem potegnil z roko čez čelo in presenečen res videl kri.

Ta ni tekla v curkih, ampak kapljema. Nekaj mesecev sem hodil okrog s krvavo glavo. Nekaj dni pozneje, 2. oktobra 1987, sem dobil rani na nogah, potem na rokah, potem na ramah, zadnjo pa na prsih.

Sprašujete o trpljenju od teh ran. O tem ne bi govoril. Pač pa lahko rečem, da je eden mojih duhovnih poklicev, če hočete karizem, trpljenje.

Rečeno mi je bilo: “Do konca življenja boš ob četrtkih, petkih in sobotah zvečer imel čas trpljenja.”

Te preizkušnje trajajo večinoma poldrugo uro, včasih več, včasih manj. Bolečina ni nikoli huda od odprte rane, ampak od zaceljene. Rane se izmenično odpirajo za dva ali tri mesece, včasih za šest. Doslej sem se podvrgel že osmim zdravniškim pregledom, kot je določila komisija, ki jo je postavil g. nadškof. Komisija ima zdaj vse izvide. Šest ur sem bil zasliševan, ob snemanju na magnetofonski trak. Izvleček pogovorov je dobil g. nadškof, ki pa še zmeraj čaka na mnenje komisije. Ali ga je sploh sestavila, ne vem.

O trpljenju, ki vam ga povzročajo pasijonski simboli, ne morete govoriti. Toda ali je res, kar sem slišal, da je to trpljenje združeno s svojevrstno srečo?

Nekateri, med njimi tudi duhovniki, so mi rekli, da je nemogoče, kar pravim, namreč da sredi najhujšega trpljenja okušam največjo srečo. Po mojem skromnem mnenju bi se morali spomniti Pavlovega stavka: “Superabundo gaudio in omni tribulatione mea – V vsem svojem trpljenju sem prepoln veselja.” Morali bi se zavedati, da smo tukaj zunaj šolske psihologije. Toda imam neko drugo vprašanje. Kako gledate na versko situacijo v današnji Sloveniji? Ali slišite v svojih videnjih kakšno zadevno presojo? V pogovoru omenjate “temne sile”.

Marija je že neštetokrat omenila temne sile, ki vdirajo v vesoljno Cerkev. Slovenska Cerkev pri tem ni izvzeta, čeprav v Sloveniji verska situacija ni najslabša. Tukaj v Zalogu na primer, kjer živi 900 ljudi, jih hodi k nedeljski maši 250, kar je spodoben procent.

Vseeno je na delu zlo. Pljuskanje temnih sil se posebno čuti iz Avstrije in Italije. Največja nevarnost so framazoni, čeprav so na videz polni razpoložljivosti do Cerkve ...

Za nas, navadne kristjane, je vera pač vera: ocean skrivnosti, ki mu razločuješ samo košček obale, v medli racionalni zarji. Za Vas, oče Špelič – tako hoče Gospa, da Vas imenujemo, in ne gospod - pa je vera tako rekoč izkušnja, eksperiment. Je Vam še treba verovati, potem ko ste videli?

Res, za sabo imam lepo doživetje, toda daleč od popolnega, namreč tistega, ki ga je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo: to, kar oko še ni videlo ne uho slišalo ne srce občutilo. Res, veliko mi je bilo dano. največ je to, da sem bil pritegnjen v bližino Marije, Božje poslanke.

Na to vprašanje je Marija odgovorila v že omenjenem sporočilu 4. januarja 1997: “Slovenski verniki so se na prva vabila kar dobro odzvali in se dali na razpolago. Cerkev na Kureščku je bila zgrajena tako hitro, da se more celo nevernik čuditi. Gorečnost naj bi se nadaljevala, a je začela usihati ...” – Sicer pa prihajajo na Kurešček romarji iz Kanade, ZDA, Avstralije ...

V tem sporočilu pa berem obtožbo, ki se mi zdi huda in ki bo povzročila znano cerkveno ugovarjanje, češ da Mati Božja vendar ne more biti proti škofom. No, sam se spominjam Maritainove besede, da stavek “Mulier taceat in Ecclesia – Žena naj v Cerkvi molči” za Marijo ne velja. Pa tudi v prikazovanjih v La Salette, ki jih je Cerkev priznala, je Marija izrekla nekaj hudih besed na račun takratne duhovščine ... Vsekakor se zadevni pasus iz sporočila glasi:

Rekel bi, da Marijina obtožba ni izrečena na račun vse Katoliške cerkve, ampak domače, konkretno hrvaške Cerkve.

Na Slovenskem je bilo stališče do Medjugorja nekoliko drugačno. Slovenski škofje so vedeli za vrsto duhovnikov, ki so kljub odsvetovanju oziroma prepovedi hierarhije vodili romanja v Medjugorje, pa proti njim niso ukrepali, čeprav so sicer tudi sami sopodpisali določene izjave.

Nadvse zanimivo se mi zdi, nekam prisrčno katoliško, da v Vaši videnjski galeriji srečujemo tudi nekatere velike slovenske kristjane, ki so se iz tostranske Slovenije že preselili v večno.

Škofa Vovka mi je Marija ne samo omenila, ampak tudi pokazala na Kureščku. Bilo je 1. marca 1990. Medtem ko je govorila – s svojim sporočilom se je takrat obračala na duhovnike – se je na ozadju, na Maríjini levi strani prikazala postava škofa, ki je prav tako lebdel nad zemljo kot Marija. Rahlo se je ozrla na postavo, pokazala nanjo z levo roko in rekla:

“On, škof Anton Vovk, je veliko molil in skrbel, da bi imela Cerkev dovolj duhovnikov. Zaradi nevarnosti je bil za svoje duhovnike v velikih skrbeh, zato je v nebesih njihov priprošnjik. K meni in njemu se obračajte s prošnjami za duhovniške poklice in v raznih nevarnostih, stiskah in preizkušnjah duhovnikov ...”

Škofa Vovka se je Marija znova spomnila 4. oktobra 1994, ko je rekla v videnju na Kureščku:

“Vse svoje otroke prosim: molite, postite se in v ljubezni zadoščujte za grehe proti ljubezni. Duhovnike priporočajte škofu Antonu Vovku. Priporočajte se mu tudi v vaših potrebah.”

V februarju 1991 mi je Marija naročila, naj bi se ves mesec maj verniki zbirali v vseh njenih svetiščih in molili za mir in spravo. Takrat je rekla: “Molite, molite ves mesec maj!” Res, v cerkvah se je zbiralo dosti ljudi. Množice so drle na Kurešček.

Junija pa je bila vojna. Za Slovenijo se je končala v desetih dneh. Je mogoče resno trditi, da je nekaj pušk pognalo v beg sijajno opremljeno armado, ki je potem nekaj let mlela Bosno? Ne bi bila ta armada lahko spremenila v prah Slovenijo, ko ne bi bilo posebnega Božjega varstva?

Kaj bi svetovali današnjemu slovenskemu kristjanu?

Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki Vam jih Bog pošilja po meni. In odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi brevirja.

Duhovniku pa, kar se pridiganja tiče, bi sam dal tole navodilo: toliko časa prekleči pred Najsvetejšim, kolikor časa boš pridigal.

Kako naj se v tem intervjuju izognem temi, ki je aktualna med nami že več let, namreč spravi? Sam se bojim, da je nikdar ne bo: da bo do konca zgodovine nekatoliška stran očitala katoliški kolaboracijo, katoliška nekatoliški pa komunizem z njegovimi grozodejstvi. Kaj pravite Vi?

Sprava, kakor si jo nekateri zamišljajo, ni mogoča. Če govorimo o vojnem času, je treba priznati, da so bili zločini na obeh straneh, kajti vojna je hudičev ples ne glede na to, kdo igra na harmoniko.

Za to pa, kar se je zgodilo v povojni dobi, za vsa tista grozodejstva res ni prave besede. Tu bi bilo treba javnih priznanj. Mrtvi bi morali imeti pravico do mrliške knjige. In do pomnikov, ki si jih nihče ne bi upal skruniti ...

Naj končava s kakšnim teološkim ocvirkom? Dogmatika vas je zanimala, kajne? V tem pogovoru ste omenili sile teme, ki da vdirajo v Cerkev. In vendar dvomi v obstoj hudiča celo kakšen teolog, kolikor sploh ne zanika njegovega obstoja

Hudič obstaja. In je močan in zvit. A strahopeten. Boji se Kristusa. Najbolj se boji, če mu rečem: “V imenu Jezusove krvi ti ukazujem, da se pobereš od mene!”

Človek bi rekel, da imate opraviti z njim. Tudi telesno?

Telesno ne. A ga čutim. Sicer pa je vsakdo, ki se trudi, da bi bil božji, dosti bolj tarča njegovih napadov kot kdo, ki se za Boga ne zanima.

Torej verujete tudi v angele.

Popolnoma.

Končati morava. Obisk imate.

Ja, sošolec, nekdanji domobranec, o katerem sem Vam govoril. Tisti, ki me je vodil po Kočevskem Rogu, ko sem šel tja maševat. Stanko Šušteršič, povratnik iz Avstralije, kjer je delal na hidrocentralah v Snežnih gorah... Vidite, sprava je med nama uresničena ...