Kurešček je poleg Šmarne gore in Ahaca nad Turjakom znamenje sredine kranjske dežele. V davnini je vodila pod Kureščkom stara pot iz Ljubljane čez Ig na Golo, kjer je bila v rimskih časih utrjena vojaška postojanka, in dalje proti Cerknici. Ime hriba spominja na turške čase, ko so na njem kurili opozorilne kresove, da bi se videli čim dlje in oznanili prebivalcem, da se bliža turška vojska.

Umetnostni zgodovinar F. Mesesnel je leta 1940 takole opisal cerkvico na Kureščku:

Na vrhu 833 m visokega Kureščka je podružnica Matere Božje, ki spada pod oddaljene ižanske župnije. Cerkvica ima zvonik na zahodu in je zidana po vzorcu dvoranskih stavb v poznem baroku. Njena prvotna oblika je bila drugačna, kakor je mogoče presoditi po freski na severni ladijski steni. V prezbiteriju stoji na mesto oltarja poslikana stena, pred njo pa lesen oltarni nastavke z lesenimi kipi sv. Ane, sv. Jožefa, sv. Notburge ter neke mučenke, ki so zanimivi izdelki kmečke rezbarije. Najzanimivejši okras prezbiterija so freske, ki pokrivajo obok in gornje dele sten. Nanašajo se na legendo v zvezi z nastankom cerkve, ki govori o dveh sovražnih graščakih, ki sta se pobotala, na smrt obsojeni sin enega od njiju pa je bil zaradi tega pomiloščen. Na severni strani je kompozicija z angelom, ki nese mladeniču v ječo pismo, tu je tudi tnalo, v katerem tiči sekira. Na južni steni je naslikan kralj z vitezom in škof, ki drži Marijino sliko. V severnem oltarju je na podobi Svete Trojice naslikana scena o čudežnem vplivu Marije na Kureščku. Na steni je poznejša freska procesije, ki gre na Kurešček.

Pred reformo cesarja Jožefa II. je imela tukaj svoj sedež bratovščina Kraljice miru. Zato so si na vzhodu cerkve zgradili kapelico z lastnim vhodom, kjer je bilo cerkveno opravilo na binkoštni ponedeljek. Po potresu leta 1895 je ižanski rojak F. Blaznik naslikal dve freski, ki kažeta razdejanje po potresu in Marijo kot zaščitnico na kopnem in na morju.

Prevajalec in publicist J. Dolelnc v sviji knjigi Slovenski romar (1987) vabi k romanju na Kurešček:

Dva napisa na oltarju, ki je bil poslikan pred približno več kot stopetdesetimi leti, vzbudita misel, da bi v sedanji svetovni stiski in nevarnosti za mir še posebno romali na Kurešček in molili k Kraljici miru, če bi cerkev še stala. Prvi napis se glasi: »Regina pacis, funda nos in pace!« in je vzet iz cerkvene himne Ave, Maris Stella, pomeni pa: Marija, postavi naše življenje na temelj miru. Nemir v svetu, nemir v nas in med nami, ki nas tolikanj vznemirja - ali ni vzrok temu prav v izgubi tega temelja? Drugi napis se glasi: »In loco isto dabo pacem« - »Na tem kraju bom delila mir.« Potrebujemo ga bolj kot kdaj. Če je torej Marija izbrala ta grič naše zemlje za kraj, kjer bo usliševala naše prošnje za mir, pa v mislih poromajmo k njej.

Sama od sebe je vabila cerkvica na kureškem griču naše prednike, preganjane in tlačene, a nikoli pregnane in potlačene. Marijina cerkev na Kureščku jim je v dnevih stisk in težav, zlasti v dobi turških vpadov, dajala zavetje. Vse do jožefinskih časov je bila kureška cerkev za vso Kranjsko sedež kanonično ustanovljene bratovščine Kraljice miru. Bila je edina v vsej Sloveniji, kjer so naši predniki častili Marijo kot Kraljico miru že dolga stoletja poprej, preden je papež Benedikt XV, dopolnil lavretanske litanije s tem imenom.

Najbližja vas je Zapotok na jugovzhodu. Vas je bila 19. marca 1942 požgana, zdaj pa je obnovljena.  Od Ljubljane je oddaljena 25 km in 8 km od Turjaka. Na vzhodnem pobočju Kureščka leži vas Visoko. K njej je spadal hotel ali dom na Kureščku, ki je bil med vojno prav tako požgan. Leta 1961 so ga obnovili. Želeli so, da bi po svoje zamenjal nekdaj znamenito božjo pot Kraljice miru, ki je med tem še naprej propadala. Od nje je ostalo le še propadajoče zidovje in zvonik, ki je bil še dolgo nepoškodovan, pa so ga neznanci požgali 1. maja 1970. V prejšnjih časih je bila ta cerkvica ne le obiskana božja pot, ampak je imela tudi svojega stalnega duhovnika, podrejenega župniji na Igu.

Na severovzhodni strani Kureščka, globoko v stranski dolini Ljubljanskega barja ob potoku Želimeljščica, leži ob njenem pritoku vas Želimlje z župnijsko cerkvijo sv. Vida. Postavili so jo naši predniki kot pričo vere in neuničljive ljubezni do Boga in do naroda. Posvetil jo je 17. julija 1889 ljubljanski knezoškof, kasnejši kardinal Jakob Missia. V tej cerkvi je našel zavetje kip Marije, Kraljice miru s Kureščka, potem ko je bilo ob koncu vojne njeno nekdanje bivališče oskrunjeno.